Drive in Camillo

Projekt Emila Hrvatina

PREDSTAVA Z MANIFESTE 3 (2000) V LJUBLJANI
Drive in Camillo raziskuje notranjo logiko delovanja Gledališča spomina italijanskega renesančnega genija Giulia Camilla (1480-1544). Gledališče spomina je bil poskus kreiranja kraja univerzalnega spomina, ki je v svoji končni podobi bil križanec med amfiteatralno instalacijo vitruvijevske arhitekture in katalogom univerzalne knjižnice. Njegov bistveni presežek je povezanost "kataloških enot", oz. podob, fragmentov, pojmov. Obiskovalec gledališča spomina je lahko ustvaril neskončno kombinatorično mrežo spomina, kar ga je postavilo v neprimerljivo bolj kreativno pozicijo, kot je tista ob konzumiranju knjižničnega kataloga. V zgodovinskem smislu Camilla lahko postavimo v verigo anticipatorjev hiperteksta, oz. interneta.

KOLOFON
Avtor in režiser: Emil Hrvatin
Koreografija: Ariella Vidach
Nastopajo: Gregor Luštek, Siniša Bukinjac, Goran Bogdanovski, Rosana Hribar, Regina Križaj, Igor Sviderski
Pajkovec: Zoran Radetič
Oblikovalec luči: Miran Šušteršič
Kostumografija: Elena Fajt Velikonja
Glasba: Borut Kržišnik
Fotografije: Igor Delorenzo Omahen
Tehnični direktor: Borut Cajnko
Produkcija: Nataša Zavolovšek, Maska produkcija v koprodukciji s Cankarjevim domom
Premiera: 22.06.2000, Trg republike, Ljubljana

O AVTORJU
Emil Hrvatin je avtor večjih samostojnih gledaliških projektov (Kanon, Ženska, ki nenehno govori, Novi organon, Celica, Moške fantazije, Banket, Camillo, Q & A – Very Private, Very Public!), s katerimi je gostoval v vseh večjih evropskih državah. Nekateri med njimi so bili tudi nagrajeni. Leta 1999 je bil nominiran za Evropsko gledališko nagrado. Konceptualni projekt CAMILLO je sestavljen iz več delov (Camillo Memo 1.0: Construzione del Teatro, Camillo Memo 4.0: Kabinet spominov, Drive in Camillo, Camillo – Memo 0.1) njegov izhodiščni del pa je nastal v produkciji slovitega milanskega Piccolo Teatra (1998). Kot teoretik je doslej obljavil številne razprave o sodobnem gledališču in umetnosti; prevedene so v sedem jezikov. Uredil je štiri teoretske zbornike ter napisal odmevno študijo o umetnosti Jana Fabra, publikacijo so natisnili najprej v Sloveniji, potem pa je v prevodih izšla še v Franciji (LA DISCIPLINE DU CHAOS, LE CHAOS DE LA DISCIPLINE) in na Nizozemskem. Je soustanovitelj Centra za raziskave scenskih umetnosti DELAK, odgovorni urednik revije MASKA, direktor Zavoda Maska ter član uredništev zagrebške Frakcije in revije PERFORMANCE RESEARCH, ki izhaja pri založbi Routlidge v Londonu. Aprila 2003 je v Maskinem založništvu kot posebna žepna knjižna izdaja izšel zbornik teoretskih tekstov Memory, privacy, spectatorship (uredila ga je Maje Žerovnik), ki prinašajo vpogled v njegov dosedanji opus. Teksti v zborniku se dotikajo tako Hrvatinovega gledališko-izvajalskega in konceptualnega opusa (predvsem Camillovega konceptualnega niza ter zadnjih del), kakor tudi njegovega teoretskega dela (z osrednjim delom Jan Fabre - La discipline du chaos, le chaos de la discipline (Armand Colin, Paris, 1994).