SANDRA BAŠI? HRVATIN & LENART J. KUČI?: MONOPOLI. DRUŽABNA IGRA TRGOVANJA Z MEDIJI (2005)

03.11.2006 |

V knjigi Monopoli avtorja želita pokazati, da medijska lastništva niso le akademska razprava, ki z medijsko prakso nima nobenega stika. Predstavljata različne, bolj ali manj uspešne modele, ki niso popolni, vseeno pa zmorejo preprečiti marsikatero sporno delovanje, saj v ozadju sprejetih zakonov tlita politična volja in zavest, da ne »država« ne »trg« nista najboljša regulatorja medijskega področja. Ti modeli nam tudi pokažejo, da je mogoče zaznati celo tako neoprijemljiv pojem, kot je »medijski pluralizem«. Ker je posledice koncentracije že v gospodarstvu težko napovedati, ostaja tudi lastništvo medijskih ustanov tema, s katero se ukvarjajo zlasti medijski teoretiki. Opozarjanja na nevarnosti, ki jih lahko prinesejo prikrito lastištvo ali očitna, pogosto legalna koncentracija lastništva v medijih, se hitro umaknejo zahtevam po očitnih in nespornih dokazih za zlorabe lastniškega položaja, predvsem konkretnega vpliva na delo novinarjev, denimo izvajanja cenzure nad njihovimi prispevki. Ta pogled je, čeprav mu težko utemeljeno nasprotujemo, sporen, saj ne upošteva razlike med močjo kot zmožnostjo delovanja in dejanskim izvajanjem moči. Potreba po »dokazih« za zlorabe takšne lastniške moči zlahka pripelje do pretirano poenostavljenih pristopov, zato imetniki medijske moči, pogosto pod preobleko liberalnega pogleda na trg, zmanjšujejo pomen lastništva in odgovornost prelagajo na vsebinski del (novinarje) in trg (oglaševalce).

cela vsebina