HANS-THIES LEHMANN: POSTDRAMSKO GLEDALIŠČE (2003)

 

STROKA, NA KATERO SE DELO PRETEŽNO NANAŠA

TEORIJA GLEDALIŠČA, PERFORMANSA, PLESA IN TEORIJA SODOBNE UMETNOSTI

Pred nami je delo, ki ga bomo v prihodnjih letih redno srečevali v bibliografskih seznamih bolj razgledanih razprav o sodobnem gledališču in njegovih derivatih. Postdramsko gledališče je pogumni poskus Hansa-Thiesa Lehmanna, da v skoraj petsto strani dolgi študiji utemelji vpeljavo pojma, ki bi utegnil postati del prihodnjega gledališko-teoretskega instrumentarija. - Resnici na ljubo, pojem "postdramskega" uporabi že Richard Schechner v svoji večkrat dopolnjeni in spreminjani knjigi "Performance Theory" (prva izdaja: 1977), ko govori o postdramatičnih teatr-ih/-alijah happeninga' ("postdramatic theatre of happenings"). Ko omeni Becketta, Geneta in Ionesca, Schechner uporabi celo pojem postdramska drama ("postdramatic drama"), kar se sliši nekoliko kontradiktorno, a se navkljub temu lepo prileže k obravnavi drame absurda. Kljub temu pa šele Lehmannova študija zares konceptualizira pojem "postdramskega gledališča" in ga postavi na dnevni red razprav o dominantah in paradigmah v sodobnem gledališču in performansu. -Terminološki konstrukt "postdramsko gledališče" pa stavi prav na to, da je ločnico med "dramskim" in "postdramskim" mogoče zakoličiti na točki razkroja tradicionalne dramske forme, z vsemi posledicami za umevanje ključnih kategorij slehernega gledališča: časa, prostora in telesa. Kljub temu ta razkroj tradicionalne dramske 'forme' še ne pomeni, da lahko govorimo o abdikaciji dramskega 'besedila' kot takega, ali z avtorjevimi besedami: "S tem da aludira na dramo kot literarno zvrst, naslov 'Postdramsko gledališče' navaja na trajajoče vezi ter menjave med gledališčem in besedilom; čeprav smo postavili v središče diskurz 'gledališča', besedilo razumemo kot sestavni del, sloj in 'material' odrske stvaritve, ne pa kot njenega vladarja."

POSTDRAMSKO KOT TERMIN

Lehmannova študija je skozi velika vrata vpeljala teoretski pojem, ki se je hipoma prijel v slovenski gledališki vedi, celo tako hitro, da je pri prevajanju "postdramatisches Theater" v domače izrazoslovje umanjkala pojmovna konsistenca. Glede na naše pričakovanje, da se bo njegova konjunktura v domači teoriji nadaljevala tudi v prihodnje, je kajpada nujno potrebno odpreti razpravo o slovenski pojmovni različici, ki bi bila najustreznejša. Ustreznost je tu nemara razumljena ne le kot etimološka, slovnična itn. adekvatnost, temveč tudi v smislu natančne vsebinske opredelitve. Če imamo pred sabo petsto popisanih listov, ki vsaj deloma ali celo v večji meri sodijo v polje definitorne prakse, bi bilo slepo zaupanje v arbitrarnost lingvistične presoje kratko malo neresno in ignorantsko. - Osnovno terminološko razpotje bi lahko strnili v opozicijo dveh prevajalskih rešitev, ki tekmujeta za prevlado in vpis v bodoče gledališke slovarje: "postdramatično" in "postdramsko". Načeloma bi bilo mogoče izbrati tako eno kot drugo možnost, a takoj povejmo, da Lehmannova študija dopušča le slednjo; če želimo ostati zvesti osnovni tezi njegove knjige, "postdramatisches Theater" moramo prevajati izključno in samo kot "postdramsko gledališče". Razlogov je več in izhajajo tako iz že uveljavljene pojmovne prakse kot tudi iz Lehmannovega teoretskega horizonta. Knjiga Postdramsko gledališče je sad večletnega predanega in temeljitega branja, gledanja, razpravljanja, premisleka in navsezadnje tudi zapisovanja. Je knjiga, ki nas lahko prevzame ali iritira, nikakor pa nas ne pusti ravnodušnih.

CITATI IN POGOVOROV IN PREDAVANJ HANSA-THIESA LEHMANNA

"Realna in globoka poanta politične gesta (političnega) je v umetnosti možna le, ko doživetja in koncepta ni mogoče prevesti, ker naše dojemanje sveta izhaja iz koncepta. Koncept je vedno splošno vedenje o mnogih posamičnih stvareh. /.../ Mislim, da so - ne samo estetsko - zanimivejše gledališke oblike, ki nas presenetijo, ki nam ne razlagajo, ampak nas postavijo v stanje preizpraševanja. /.../ V mnogih tradicijah je umetnost še vedno močno zakoreninjena kot nekakšno zrcaljenje. Razlaganje sveta. Dandanes je razlag še preveč. Težava je v tem, da so si te razlage na las podobne, ohranjajo začarani krog. Od gledališč je nesmiselno pričakovati odgovore. Bolj smiselno je iskati vprašanja, ki preverjajo naša stališča."

Hans Thies-Lehmann. Iz Intervjuja za Masko.

"Ker je politični diksurz, s katerim živimo vsak dan, že opravil vlogo stalne dramatizacije /je/ dramska domišljija kot taka postala /.../ postala - ne v podrobnostih, marveč v strukturi - iluzija, ponaredek političnega."

"Skorajda totalna ali totalitarna družba spektakla, ko je vsak človeški, čustveni ali telesni impulz povezan z idejo o porabi dobrin in kjer so podobe votle, da lahko zahtevajo samo potrošnjo naslednje podobe. Globlja politična resničnost je v teh razmerah kontinuirana definicija državljanov kot gledalcev, definicija, ki je v kulturi medijev vse bolj verjetna in dozdevno prepričljiva. /.../ kar zadeva gledališče, logika moje utemeljitve vodi v potrditev, da problem strukture postaja natanko to, kako poseči v temeljni zakon gledališkega spektakla. /.../ Dokler gledališče ne počne drugega, kot da ponavlja gledališke spektakle, te podobe ne morejo biti politične, pa naj bodo še tako kritične, celo revolucionarne. Namesto tega samo potrjuje glavno politično resničnost in pravilo družbenega okolja iger. Zato se zdi, da moramo politično razsežnost postdramskega gledališča razumeti kot poskus ustvarjanja motnje v spektaklu - na prvi pogled je to pravo protislovje, če pomislimo, da smo tukaj zato, da bi govorili o najstarejši umetnosti spektakla."

"Osebno lahko zmotim ali celo uničim predstavo, saj sem njen del. Izkusim to, kar pred televizijskim zaslonom pozabim: da smo odgovorni za sporočila, ki jih prejemamo, da ustvarjamo podobe in pomene, da smo del temeljnega tveganja in možnosti početja igralca ali nastopajočega. Postdramsko gledališče lahko opredelimo kot vsoto strategij, ki v gledališču uresniči in poudari to možno zavedanje, ki je estetsko, etično in politično hkrati. Uresniči lahko politiko zaznavanja."

Hans-thies Lehmann: Politično v postdramskem. Predavanje na Seminarju sodobnih scenskih umetnosti. Maska XVIII/ 74-75/ 2002.

O AVTORJU

HANS-THIES LEHMANN (1944) izhaja iz teoretske tradicije, ki združuje francoski poststrukturalizem in materialistične teorije literature in scenskih umetnosti. V osemdesetih letih je izšla njegova knjiga Prispevki k materialistični teoriji literature, objavil je tudi številne prispevke o Georgesu Bataillu, Georgu Büchnerju in Heinerju Müllerju. Od leta 1988 je profesor za gledališke vede na Goethejevi univerzi v Frankfurtu na Majni, zadnja leta pa predstojnik Inštituta za gledališke, medijske in filmske študije na tej univerzi. Kot docent je odigral pomembno vlogo pri vzpostavitvi študija eksperimentalne gledališke vede na Univerzi v Gießnu. Njegovo področje raziskovanja so dramski in gledališki ustvarjalci, med njimi se posebej posveča Bertoltu Brechtu, Heinerju Müllerju in Robertu Wilsonu, raziskuje tudi antično gledališče. Izdal je več knjig, med drugimi Gledališče in mit (1991), Postdramsko gledališče (1999) in Politično pisanje (2001).

OPIS PUBLIKACIJE

340 strani, 170 x 240 mm, 20 čb reprodukcij, broširano