(Iz spremne besede dr. Miška Šuvakovića)
DODATNO GRADIVO: CITATI IZ POGOVOROV IN PREDAVANJ TOMAŽA TOPORIŠIČA
»Ne glede na to, kakšno pomembnost ali prelomnost pripisujemo Lehmannovemu konceptu postdramskega gledališča, se ne moremo izogniti dejstvu, da se je tudi slovensko gledališče (čeprav ga Lehmann zaradi nepoznavanja njegove zgodovine, ki je razumljivo, saj gre za kulturo majhnega naroda, ki zaradi mednarodne neodmevnosti svojega kritiškega obrata ni mogel v večji meri uzavestiti v evropskem prostoru svoje specifičnosti, omenja samo na primerih, ki jih navajaš) gibalo znotraj Lehmannovega modela postdramskega gledališča.
Dejstvu, da sta bila slovensko sodobno gledališče in scenska umetnost, ki sta v 1980-ih in 1990-ih letih doživela pravi boom in ki sta bila neposredna dediča t. i. ameriškega avantgardističnega gledališča podob, rezultat verige kriz dramskega gledališča v drugi polovici XX. stoletja, izhajajoče iz Artaudove radikalne kritike logocentrične tradicije gledališča in predstavljanja, iz njegovega stremljenja (ki ga je delil z Nietzschejem) po tem, da bi ukinil aristotelsko estetiko in njen posnemovalni koncept umetnosti in iz tega izhajajočo »zahodno metafiziko umetnosti« (Derrida). Predvsem pa iz Derridajeve interpretacije Artauda in njegove kritike »dramskega« gledališča, kot jo je razvil v razpravi Gledališče krutosti in zapora predstave in ki je postala osnova za razmišljanja o dramatiki in »gledališču tako po kot 'po' Derridaju« (Fuchs). Osemdeseta in devetdeseta leta je torej tudi v slovenskem prostoru označila dekonstrukcija dramskega gledališča, ki je tekstualno (govorno) zamenjala z vizualnimi in prostorskimi formami in se je že gibala znotraj »postdramskega gledališča«, ki »je postbrechtovsko gledališče« (Lehmann). Linija Brecht – Artaud – gledališče absurda – Foreman – Wilson je v drugi polovici dvajsetega stoletja pripeljala do razumevanja gledališča kot nečesa, kar je onstran drame, npr. v Lyotardovem konceptu »energijskega gledališča«, ki naj ne bi bilo več gledališče pomena, seglo naj bi onstran reprezentacije.
Sodobno slovensko gledališče zadnjih desetletij prejšnjega stoletja je torej možno in verjetno zelo upravičeno interpretirati skozi več teoretskih konceptov. Se pravi derridajevski in Auslanderjev koncept deteologizacije in drugih konceptov utemeljevanja, ki je zelo blizu Marranci in njenemu konceptu gledališča podob ter Schechnerjevi antropološki teoriji performansa, hkrati pa tudi Lehmannovemu konceptu postdramskega, ki se velikokrat križa z Lyotardovim konceptom energijskega gledališča. Vsi ti koncepti izhajajo iz krize dramskega avtorja in reprezentacije ter so tesno povezani s krizami odnosa med tekstom in uprizoritvijo. V tem smislu je potrebno prebirati tudi Lehmanna in skozenj in skozi zgoraj omenjene (ob teh pa še Miška Šuvakovića) tudi slovensko gledališče zadnjih desetletij 20. stoletja, ki se jim posveča tudi Lehmann.«
Tomaž Toporišič, iz intervjuja za Dialoge, 2004.
»Proces transformacije sodobnega slovenskega gledališča, ki se je izvršil v letih 1985–1995, je tako mogoče interpretirati kot tlakovanje poti k stopnjujočem se »odmiku od konvencionalne dramaturgije h gledališču, osnovanemu na podobi gibu-glasbi-tekstu-tehnologiji« (Marranca), ki se je odvijalo vzporedno in velikokrat kot reakcija na razpad zgodbe socializma, kot hkratno osvobajanje od literarnega gledališča in ideologije (socializma). Prehod, ki ga je izvršila, je natančno označil Miško Šuvaković kot »prehod od poetike politične umetnosti k umetnosti v dobi kulture. To je prehod od postalthusserjevskih lacanovskih razprav /.../ in simulacije (umetnosti) ideologije totalitarnih sistemov v poznem socializmu k aktualnemu Žižkovemu pojmu ideologije, uporabljenemu za interpretacije in umetniške rekonstrukcije kulture poznega kapitalizma in postsocializma« (Šuvaković, Negotovost …).
Močni akcenti hkrati v polje postdramskega in gledališča podob so se najprej najočitneje pojavili v opusih treh režiserjev (rojenih okoli l. 1960), ki so nastopili po letu 1982: pri Vitu Tauferju, Draganu Živadinovu in Tomažu Pandurju. Vsi so izhajali iz prehojene poti velikega maga političnega gledališča začetka desetletja, Ljubiše Ristića, predvsem njegove prelomne predstave iz leta 1980, Missa in a minor.«
Tomaž Toporišič, iz predavanja ob razstavi Razširjeni prostori umetnosti, slovenska umetnost 1985-1995, Moderna galerija.
O AVTORJU
Tomaž Toporišič (1962) je dramaturg, esejist, teatrolog in kritik. Magistriral je na ljubljanski Filozofski fakulteti pri prof. Ladu Kralju na temo Razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču 1969-1994. V zadnjem desetletju se je intenzivno ukvarjal s teorijo in prakso sodobnega gledališča, bil med leti 1997 in 2003 programski direktor SMG ter soustanovil festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos.
OPIS PUBLIKACIJE
252 strani, 170 x 240 mm, 91 čb reprodukcij, broširano