Naročilnica

Mi vsi smo Marlene Dietrich FOR

10.11.2006 |

Projekt Erne Ómarsdóttir in Janeza Janše

Marlene Dietrich ni bila samo velika zvezda, temveč tudi ena najbolj slavnih zabavljačic v 20. stoletju, ki so jo imeli radi tako ameriški kot nemški vojaki. Zabavo vojakov je razumela kot moralno vprašanje umetnika in hkrati kot način boja. Za predstavo Mi vsi smo Marlene Dietrich FOR je primer Dietrich začetna točka prespraševanja odnosa umetnik – vojak. Predstava je nastala v koprodukciji med Islandskim plesnim gledališčem iz Reykjavíka in Masko Ljubljana ter v sodelovanju s Festivalom Reykjavik Arts. Projekt je dobil podporo Evropske unije kot del projekta/ mreže Trans Dance Europe.

ZAPISKI Z ZAČETKOV PROJEKTA

Medtem ko so nemški vojaki med drugo svetovno vojno melanholično prepevali Lili Marlen v izvedbi Marlene Dietrich, se je Dietrich ultimativno zoperstavila nemškemu nacističnemu režimu in v letih 1944 in 45 zabavala ameriške vojake v bazah v Severni Afriki in Evropi. Leta 1947 jo je ameriška vlada odlikovala z Medaljo svobode. Dietrichova se nikoli več ni vrnila v Nemčijo. Leta 2002, torej deset let po njeni smrti, jo je mesto Berlin, v katerem se je rodila, razglasilo za častno meščanko nemške prestolnice.

Protislovna in ideološko nabita usoda Marlene Dietrich je izhodišče predstave Vsi mi smo Marlene Dietrich, ki jo po žanrsko zasnovi opredeljujemo kot »kulturno umetniški program za vojake na fronti«. Naslednja referenčna postaja je znameniti prizor iz Kubrickovega filma Full Metal Jacket o vietnamski vojni, v katerem oficir zagleda na uniformi novinarja Jokerja bedž z znakom »peace«, na njegovi čeladi pa napis »born to kill«. Zmedeni oficir prosi za pojasnilo, Joker pa mu odgovori s filozofsko-antropološko tezo o ambivalentnosti človeške eksistence. Oficir preseka negotovo situacijo z nedvoumnim vprašanjem: »Si z nami ali proti nam?«

Predstava Vsi mi smo Marlene Dietrich nastaja iz ponovnega premisleka o odnosu med umetnostjo in vojno, oz. še bolj natančno, med umetnikom in vojakom. Umetniki so redni gostje vojaških trup. Ponavadi gre za estradne umetnike, glasbene skupine, komedijante itn., ki naj olajšajo napeto, a obenem dolgočasno življenje vojakov, predvsem pa dvignejo moralo in nacionalni naboj. Vsak obisk vojakom je razumljen kot prvovrstna skrb domovine za oddaljene vojake. Prva raven dramaturške in konceptualne raziskave bo osredotočena ravno na ta odnos med umetnikom in vojakom v situaciji, ko vojaki čakajo na ukaz za boj.

V zadnjih letih, zlasti po padcu Berlinskega zidu se vedno več armad profesionalizira in ni daleč trenutek, ko vojak ne bo več neka mitska in heroična figura, ampak poklic kot vsaki drugi (pri velikih vojaških operacijah bo sicer še vedno veliko rekturirancev). Vojaki bodo opravljali pomembno delo za nacijo, ampak profesionalizacija bo zagotovo zaprla usta nasprotnikom vojn, zlasti materinsko nastrojenemu javnemu mnenju. Naslednji trend, ki mu bomo priča v bližnji prihodnosti je globalizacija armad. Zaenkrat so vse enote, tudi v modrih čeladah, monoetnično sestavljene, čeprav poznamo tudi izjeme kot npr. Tujska legija. V prihodnosti je za pričakovati, da bo prišlo do ustroja globalnih vojaških enot, ali pa globalne milice sestavljenih iz poklicnih vojakov, ki se bo bojevala proti gverilcem, teroristom in vsem oblikam paravojaških ustrojb. Že v iraški vojni je vsaki deseti vojak ameriške vojske bil posameznik brez ameriškega državljanstva (skupno jih je bilo 35.000).

Globalizacija vojska odpira celo vrsto vprašanj od tega, za katero ideologijo se bodo borili, pod katero zastavo, kakšno politično izobraževanje bodo imeli in katere bodo posodobljene oblike pranja možganov. Ali bodo globalne armade osvajalci ali osvoboditelji? Ali bodo ščitili konkretne nacionalne interese, globalne kapitalske interese, ali globalne abstraktne interese?

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Metelkova 6
1000 Ljubljana
Slovenija

Tel.: (01) 431 31 22
        (01) 431 53 48
Fax.: (01) 431 31 22
info@maska.si