Obličje iz peska

Projekt Ivana Peternelja

Predstava Obličja iz peska je nastala po zgodbi enega od največjih prozaistov 20. stoletja, Jogreja Luisa Borgesa. Zgodba Krožne razvaline in njen sublimni, grozljivo lepi konec, pripoveduje o nekom, ki se odloči iz sanj ustvariti človeka. Njegovi napori se obrestujejo in Bog ognja izsanjanemu vdihne življenje, zaradi tega pa je ta potem neobčutljiv na ogenj. Ko čez leta Sanjskemu mojstru pride na ušesa novica o človeku, ki v sosednjem mestu hodi skozi ogenj, še ne ve, kako je tudi sam blizu neomajno krutemu spoznanju.

Z olajšanjem, s ponižnostjo in grozo je spoznal, da je tudi on privid, ki ga nekdo sanja.

J.L.Borges, Krožne razvaline

Obličja iz peska vodi zavest o razplastenosti sveta v več vzporednih nivojev, v kroge s skupnim središčem, med katerimi dogajanje prosto preskakuje in se prepleta. Tej gledališki teksturi ne gre za narativno logiko linearnosti in psihološke utemeljenosti. Struktura odnosov med liki ne temelji na konfliktu, pač pa na srečevanju in koeksistenci – je naravni tok stvari. Izhodišče je borgesovski aksiom, po katerem je število zgodb in metafor, znotraj katerih se dogaja človek in z njimi operira njegova domišljija, končno – da pa te maloštevilne iznajdbe vendarle lahko pomenijo vse stvari za vse ljudi.

Gre za zgodbo o svetu kot labirintu. O ljudeh, ki "se dogajajo sami sebi" (F. Pessoa). Prenos te ravni na oder uvaja navidezno naključnost kot temeljno determinanto človeka in človeškega življenja. In s transhistorično (nomadsko) duhovno držo je mogoče priti daleč. - Pripovedovalka v Obličjih iz peska ustavlja in pospešuje čas; plete mrežo, v katero lovi poslušalca. Govori zgodbo o sanjalcu, ki na sklepni točki svojega življenja ugotovi, da je bil vseskozi del sanj nekoga drugega.

Primož Jesenko, dramaturg projekta

KOLOFON

Ideja: Prospero
Kreacija in izvedba: Pripovedovalka - Damjana Černe, Zemljemerec – Akira Hasegawa, Ona – Barbara Kukovec, Senca – Ivan Peternelj
Dramaturgija: Primož Jesenko
Scenografija: Ema Kugler
Oblikovanje svetlobe: Miran Šušteršič
Lučno vodstvo: Matjaž Brišar
Kostumografija: Elena Fajt Velikonja
Avtorska glasba: Irena Urankar
Oblikovanje zvoka in tonsko vodstvo: Silvo Zupančič
Asistent tonskega mojstra: Luka Škof
Lektorica: Mateja Dermelj
Vodja predstave: Borut Cajnko, Janez Pavlovčič
Izdelava kostumov: Tjaša Bavcon, Jožica Čož, Jožica Plut
Izdelava rekvizitov: Sandi Mikluž, Rudolf Skopec
Izdelava scene: Ema Kugler, Boštjan Kljakič, Sandi Mikluž, Grunf Design Studio
Produkcija: Nataša Zavolovšek, Maska produkcija v kopordukciji z Odprtim Mladinskim, SMG
Premiera: 21.09.03, Slovensko Mladinsko gledališče

O AVTORJU

Ivan Peternelj se je že v svojih študentskih letih začel uveljavljati kot ena najbolj samosvojih, sugestivnih, raznolikih in neumestljivih odrskih prezenc slovenskega gledališča. Naj je deloval kot plesalec (v skupini Betontanc ali pri Muzeumu, pri projektih Suzane Koncut, Matjaža Fariča, Emila Hrvatina idr.) ali kot igralec (v projektih Matjaža Pograjca, Vita Tauferja, Eduarda Milerja idr.) - v resnici je pri vseh omenjenih avtrojih ves čas nekje vmes -, je vselej presenečal in navduševal. V 90. letih je ustvaril nekaj antoloških odrskih nastopov ali vlog, saj je od nekaterih predstav v resnici v spominu ostal samo on. Ustvaril je več avtorskih projektov (Križev Kralj, Zvonar, Medium Coeli ter Obličje iz peska) in prejel naslednje nagrade: Nagrado Borštnikovega srečanja za mladega igralca za vlogo Človeka v dvigalu v Nalogi, Prvo nagrado na festivalu PUF v Pulju za projekt Medium Coeli (Gledališče Glej) in Severjevo nagrado 2003.