zgodovinski Krst - kritike

KRST IZ KRITIŠKIH ZAPISOV

»Ker je delavski razred na oblasti, je torej naša družba, že kot taka, avantgarda. Prednja četa pa ne rabi še posebne predprednje čete, saj je že sama tako spredaj, da bi njena predhodnica bila že v sovražnem taboru. ... Zato je seveda jasno, da se je v naši povojni zgodovini ideja o avantgardi lahko pojavljala le kot fantazija tistih, ki te bojnorazredne logike niso doumeli in družba je imela s svojih pozicij popolnoma prav, ko je vsake avantgardne poskuse označila kot nazadnjaške, saj so se le-ti praviloma identificirali z zahodnimi avantgardami, ki pa so avantgarde le s stališča buržoaznega razreda, se pravi tistega, ki je – kot je splošno znano – po naprednosti daleč za delavskim.«
Jure Mikuž, Zakaj je pri nas avantgarda retrogarda? (s podnaslovom sestrskemu gledališču v opombo), Naši razgledi, 28. 2. 1986.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

»O Neue Slowenische Kunst so obilno poročali vsi naši mediji, Značilno je, da brez izjeme brez trohice ironije in distance. NSK je s svojo mistifikacijo dosegla natančno to, kar je hotela. V tem kontekstu je tudi moje pisanje del njihovega špila. Pomembno je, da se piše in da se kreše, kar se da kresil. S tega vidika sem seveda tudi sam padel v nastavljeno past. Pa sem šel vanjo zavestno, zato, ker sem prepričan, da je kontekst vse preveč resen in za cele generacije tudi preveč usoden, da bi previdno in pilatovsko molčal. Da bom čisto jasen: niso usodni mladci iz NSK, usodna je logika našega tu in zdaj, in oni sami so samo njene marionete.«
Jaša L. Zlobec, Sterilnost v votlem hramu, recenzija, Mladina št. 6, 14. 2. 1986.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

»Neprijetno, če ne celo zoprno, je, če človek vidi, da nekomu nekaj ne gre od rok – ko pa je taka absolutna nespretnost podprta z institucionalnimi štirimi milijardami, je to lahko samo jugoslovanski sindrom zgrešenih investicij. Zapisovalec je že na tem mestu v zadregi, kako smiselno nanizati vse spodletele geste »skrivnostnih sester«, saj se že njih mistično vstajenje izkazuje za eno večjih božjih zmot. Zapis o tem nesrečnem polomu bi lahko razdelili na dva dela ...«
Andrej Drapal, En velik scipionski ništrc, Radio Študent, 11. in 12. 2. 1986.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
»Naj takoj na začetku povem, da mi babilonstvo v zvezi z retrogardističnim spektaklom Krst pod Triglavom ne pomeni nekaj negativnega.«

»V sami predstavi, ki je sestavljena iz slik, ni premočrtne povezave. In bolje, veliko bolje je, da je ni. Kajti predstava kot umetnina ni logična niti metaforična konstrukcija, marveč simbolna kompozicija. Gre za simbolno vnavzočenje stremljenja in hrepenenja, življenja in smrti, ljubezni in vsega tistega, kar ni ljubezen.«

»Krst pod Triglavom je dovolj dognano, slišno in videzno, likovno in glasbeno izredno učinkovito pa tudi hermenevtično premišljeno gledališko delo. Vsekakor je to, kljub svoji retrogradnosti, prvi moderni slovenski gledališki spektakel. Resnična potrditev nove slovenske umetnosti.«
Tine Hribar, Babilonstvo retrogardizma, Maske št. 2, 1986.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

»To je seveda gledališka predstava posebne sorte.«

»Tako ostaja Krst pod Triglavom reprezentančen kulturniški spektakel, 'retrogardni dogodek', v znamenju vsesplošne estetizacije vsega, s tem pa kot teater in govor umetnosti sploh v znamenju indiferentnosti in eskapizma. V tako počiščenem svetu nobeni politiki ne bo težko vladati.«
Andrej Inkret, Zmagovitost odrske tehnike, Delo, 8. 2. 1986.