Naročilnica

Kritike

Gledalec vedno bolj ugotavlja, da je priča magičnemu dogajanju, ki spominja na Aličino deželo, v kateri se svetovi menjajo hitro in brez kakega logičnega zaporedja. Ali gre za sanje, intuitivne občutke, spomine iz otroštva, je vseeno. Kreativni duh predstave se je raje odločil za ustvarjanje samo po sebi.
Dogajanje iz ozadja spremlja statični video, ki prikazuje znanstvene postopke. Kaj bi lahko bilo bolj nasprotno nedokazljivosti človeške domišljije kot to? /…/ Na kateri točki tega razvoja se je človek odločil, da so igre podzavesti namenjene le otrokom, ustvarjalno žilico zadovoljil s pasivnim sprejemanjem, potrebo po kreativnem udejstvovanju pa zamenjal za zabavo iz ugodja?«
(Alja Bulič: Po poteh človeške domišljije, Radio Študent, 11.9. 2007)

»Mar se to nezavedno morebiti skriva (odkriva?) že zgolj v temačnosti odra? Predstavo namreč sestavlja niz prizorov, ki se dogajajo v odmerjenih snopih svetlobe; iz njih si lahko sestavimo zgodbo, sledimo zakodirani naraciji ali zgolj spajamo prizore arhetipskih podob in likov.«
»V prizore, ki se ponujajo kot utrinki iz ponavljajočih, torej neizsanjanih podob, zareže projekcija: v očem skritem laboratoriju polnijo epruvete, oplojujejo in klonirajo živa bitja. Sliko nato prekrije porumenela fotografije družine. Nastopajoči se prvič združijo v zamrznjenem prostoru kot opomin, poudarek, da so kljub vsej različnosti vseskozi tu, kot družina, kot bodoča trupla, o katerih bo pričala le fotografija. No, ne le fotografija, ohranja jih tudi mirna roka laboratorijskega oplojevalca. Na koncu ženska, ki nosi jajce, mumificira drugo žensko z jajcem vred. Kaj nas torej ohranja? Laboratorij, spomin, sanje?«
(Jedrt J. Furlan: Mehke sanje začarane pozabe, Dnevnik, 13.9.2007)

»Predstava je kolaž sekvenc, v katerih se prepletajo meditativnost s karnevalskim absurdom in hkrati željo po življenju, večinoma abstraktno zastavljeni medsebojni odnosi pa s simbolnimi vlogami posameznih akterjev. Vsi ti prizori se vpletajo v simbolno mrežo asociativnih pomenov, ki jih vsak gledalec lahko razume čisto po svoje.«
»Sicer pa Oblivijon odlikuje izvedba nastopajočih, med katerimi z izjemno psihofizično disciplino izstopa Ivan Peternelj in pa kar nekaj vizualno in izvedbeno zelo estetskih prizorov, vključno s samim sklepom, ko plesalka golo soplesalko z jajcem v naročju kot mumijo ovije v tkanino. V tej možnosti konca evolucije je mogoče razbrati tudi avtorjevo kritiko civilizacije.«
(Mojca Kumerdej: Ostružki iz pozabe, Delo 14.9. 2007)

»V spominu bodo ostale nekatere nenavadno lepe podobe: počasno, skoraj meditativno gibanje nastopajočih v rdeči svetlobi, posedenih v rdeči krog, ki kasneje postane nekakšna arena za klovnijado, pa mumificirana nosečnica ipd. se v resnici zdijo kot podobe iz sanj, ki dejansko lahko nagavorijo naše Nezavedno – ta pa deluje po povsem drugačni logiki, ki ji z razumom ni mogoče priti do dna.«
(Amelija Kraigher: Predstava kot rizom, Večer 15.09.2007)

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Metelkova 6
1000 Ljubljana
Slovenija

Tel.: (01) 431 31 22
        (01) 431 53 48
Fax.: (01) 431 31 22
info@maska.si