Kritike

»Medtem ko je šlo v prejšnji predstavi za rekonstrukcijo telesa skozi soočenje neposredne telesnosti in njene podobe, gre v predstavi O drugem za konstrukcijo in uprizarjanje kolektivnega telesa oziroma kot ga avtorica poimenuje "kolektivnega jaza".«

»Gibanje nastopajočih, ki uporabljajo razgibano arhitekturo prostora, se pretaka skozi medsebojne interakcije, kar je tudi princip predstave, in kar so ne nazadnje že pred štiridesetimi leti raziskovali plesalci v ameriški skupini Judson Church, med njimi zlasti Trisha Brown. Vsak posamičen odmik od kolektivnega telesa, bodisi da plesalec oziroma plesalka steče k napušču, izgine v vodnjaku ali v hiški na dvorišču itd. sproži gibalni odziv preostalih članov ekipe, največkrat kot ponovitev in razvitje posamezne akcije.«
Mojca Kumerdej: Kolektivno plesno telo, Delo 6.6. 2007

»Predstava O drugem nadaljuje koncepte, ki jih je moč zaslediti že v prejšnjih dveh uprizoritvah, predvsem fascinacijo s posnemanjem   telesa, ki se v eksperimentalnem procesu razvija v različne možnosti. Gre za menjavo oziroma prevzemanje vlog, ki se lahko manifestira tako v statičnih pozicijah vse do ekspresivnega gibanja, ki zahteva večjo mero ponotranjenja   posnemajočega subjekta. V predstavi pet plesalcev svojo individualnost   po večini prepusti tvorbi kolektivnega telesa, ki se sicer nenehno razpada v posamezne gibalne enote, a te ohranjajo zavedanje o povezanosti v celoto. Ta kontinueta medsebojne prisotnosti dopušča mnogotere različice razpršitve, ki pa se vedno znova vrača sama vase. Vsak odhod in prihod enega ali več plesalcev vpliva na t.i. plesno bazo, ki se torej v odnosu soodvisnosti nenehno transformira.«

»Akterji svojih plesnih teles ne uporabljajo za razvijanje zahtevnih koreografij in estetskih gibov. Raje se ukvarjajo s postavitvijo v prostoru in medsebojno interakcijo kot tudi komunikacijo z občinstvom, ki ga občasno opazijo za steklom. Njihovo vedênje pogosto vodi v hudomušni prikaz, pa naj gre za valjanje po tleh ali pa izrazno pačenje, ki spominja na otroško igro. Ta se še posebej razvname v trenutku, ko plesalci odvržejo svoja oblačila ter se stlačijo v kartonaste škatle. Brezizrazni   tako odvržejo tudi poslednji pridih individualnosti.«
Alja Bulič: Kaj o drugem vidijo oči za steklom, Radio študent, 4.6. 2007

»Dela Yasmine Hugonnetje najbolj ustrezno misliti znotraj francoskega strukturalizma, poststrukturalizma, predvsem pa psihoanalize. Če filozofija mišljenje osredotoča predvsem na mesto, kjer nekaj "je", se psihoanaliza osredotoča predvsem na mesto, kjer filozofija predpostavlja, da ničesar "ni ". Ravno to vrzel si v svojih predstavah Yasmine Hugonnet prizadeva narediti vidno (dramaturgija Elise v. Bernstorff). To počne bodisi s ponovitvami (izhodiščnih plesnih struktur), v katerih ponavadi vznikne razlika, bodisi s posredovanim pogledom, kjer se vzpostavi distinkcija med subjektivnim in različnimi načini objektivacij, ki so – zelo foucaultovsko – spet predpogoj subjektivizacije same.«

»Naslovno temo "drugosti" je je mogoče misliti skozi dani prostor (ambient muzejskega atrija) kot nek diskurzivni red, Zakon, ki odreja načine, kako se telo vanj umešča (lacanovski Veliki Drugi), hkrati pa skozi odnose v sami skupini, kjer pet subjektov v ostalih "drugih" prepoznava mesta vednosti o sebi: ponavljanje gibalnih gest je v tem primeru lov na tisto (neulovljivo), kar subjekti predpostavljajo, da jim konstitutivno manjka, in kar prepoznavajo kot "polnost" v drugem (lacanovski mali drugi: object petit a). Pri tem pa je zanimivo, da se skozi ta lov na izpolnitev manjka vzpostavlja struktura, ki skozi ponovitve vsebolj izgublja svoj izvorni smisel in se vsebolj preobraža v Zakon sam, v Velikega Drugega ali v režim koreografije.«
Rok Vevar: Drugi za drugi in drugi za sebe. Večer 6.6. 2007