kritike

ODZIVI V SLOVENSKIH MEDIJIH

»Hrvatin rekonstrukcijo Pupilije po eni strani struktuira kot uprizorjeno razstavo dokumentarnega gradiva, kjer živa odrska fikcija dobesedno sledi originalnim filmskim zapisom – rekonstrukcija “igra vlogo originala“, vendar z brechtovskimi potujitvami, saj nam ves čas daje vedeti “jaz tu pred vami rekonstruiram neki (neobstojoči) original“-, po drugi strani pa proti koncu vse bolj problematizira tudi samo (ne)možnost rekonstrukcije njene dogodkovnosti, kar obnovljeno Pupilijo vse bolj spreminja v novo predstavo.«

»Pri Hrvatinovih predstavah (v zadnjih je to sploh izrazito) pa se vselej primeri trenutek, ko postane gledalec nenadoma in nepričakovano objektiviran: to je travmatični trenutek, ko ga predstava zagleda in se gledalcu vrne njegova gledalska investicija na zgoščen način kot subjekt.«

»/…/ Sledilo je mučno čakanje in odkrito rečeno: tudi Kuro je demokracija vznemirila. V tistih mučnih minutah si spodaj podpisani nisem mogel kaj, da ne bi pomislil: “Poglej, poglej, Kura nas gleda…“ Takoj zatem me je obšlo: “Matkurja! Ali je bolj avtentično doživetje (slovenske) demokracije sploh mogoče?“«
Rok Vevar: "Original, ponovitev in razlika", Večer, 28.9. 2006)

»Kaj vidimo, ko leta 2006 gledamo rekonstruirano Pupilijo avtorja Emila Hrvatina? Vidimo pravzaprav tri predstave, če ne celo še več Pupilij, in v tem – pa ne samo v tem- se skriva njen gledališki pomen, ki presega goli formalni eksperiment. Prva je tista izvirna, ki nikjer več ne obstaja, druga, današnja ima aktualne igralce, ki so več kot samo nadomestki za tiste izvirne, tretja pa je rekonstrukcija kot celota. /…/ Ta celota se zdi nekakšna superstruktura, nadpredstava, ki obe (ali več) ostali(h) nadgrajuje in se pred gledalcem vzpostavlja kot edina možna predstava po “modelu“, kot predstava kot taka, ki ni več posnetek, oziroma se iz posnemanja napaja, pri tem pa išče svoje lastne mehanizme in učinke.«

»Pupilijin ludizem pa je osvobajajoč še danes, hkrati pa – če znova povzamem Kozaka – s svojo razpetostjo med erosom in tanatosom daje lastnemu početju tudi ontološke dimenzije. Če je erotična komponenta danes nekoliko zanemarljiva je tanatična vsega spoštovanja vredna: znamenita kokoš in njena smrt, ki se je pravzaprav ohranila kot simbol za izvirno Pupilijo, je namreč učinkovita še danes.«
»Pupilija je zadela v živo, pa naj se v živo prebrani Snojevi kritiki iz takratnega Dela danes še tako posmehujemo. Kaj ali koga – če povemo z nekoliko drastične ironije – bi bilo treba zaklati danes, da bi javnosti dosegli podoben efekt?«
Blaž Lukan: Tri predstave v eni sami, Delo, 28.9. 2006

»Rekonstrukcija revolucionarne predstave je za ljubitelje lepih umetnosti vsekakor šokantna.«
»Fragmenti klasike neopredeljenega poigravanja pihal in godal pa ovežijo sicer pusto belo-sivo-črno sceno.«
»Kolektivizem in masovno poneumljanje so uprizorili fenomenalno. Po naše. Mislim, po slovensko. Nedvomno so Pupilci srhljiva farsa o Slovencih in naši zahojeni poslušnosti, podložnosti in privzgojeni nespektakularnosti ter o tem, kako se pustimo zmanipulirati vsakemu, ki ima malo volje in pet minut časa.«
»Dobro začinjeno, skuhano in postreženo po slovensko. Priporočljivo za vzdržljive.«
Benka Pulko: Kura je na srečo preživela, Jana, 26.9.2006

»Na prvi pogled je rekonstrukcija revolucionarnega dela kurbarija, kjer en kaže rit in si ga meče na roko, drugi natepava veliko, v globus obarvano gumijasto žogo, ena si pritiska na jošek že zdavnaj odraslega mladiča, vsi ostali pa kopulirajo povprek, da še najbolj liberalnemu gledalcu ni nič več jasno.
A povem vam, da je dogajanje na odru v primerjavi z originalno sceno konzervativno in zadržano.«
Benka Pulko, Benka Pulko's Blog, 26.9.2006 (Prvi odstavek ni bil objavljen v članku v Jani)

»Pa obnovljena predstava danes? Vzporedno se odvijata dve, ki sta v živo in po čudežu ohranjen posnetek izvirne. Virno rekonstrukcijo dopolnjujejo posnetki razgovorov s člani prve zasedbe, odrski napotki in navedki iz kritik, kar vse bogati dokumentarno razsežnost, oslabi pa njen tempo, oziroma intenziteto. A Maski, režiserju Emilu Hrvatinu in ekipi vse priznanje. Pozabi so iztrgali enega zamolčanih mejnikov sodobnega slovenskega gledališča.«
Dušan Rogelj (član izvirne zasedbe), Ra Slovenija 1, 21.9. 2006

»“Ali je mogoče, da so v življenju razdalje, iz katerih se človek ne prepozna več?“ bi se na mojem mestu vprašal Krleža. Zame je bil popoln šok, ko sem med Hrvatinovo predstavo zrl v svoj mladostni mentalni profil.«
Dušan Jovanović (režiser izvirne predstave), Dnevnik, 30.9.2006

»Današnja oživitev Pupilije je obenem interpretacija, komentar, refleksija v dvojnem smislu – v etimološkem pomenu odseva in v pomenu premisleka. In navdalo me je domotožje po neznanskem pogumu, ki je vodil umetnike šestdesetih let.«
Boris A. Novak, Dnevnik, 30.9.2006

»Pa še vprašanje iz publike: “Zakaj ni prišlo do uboja kokoši? “ Kdo je to prepovedal? Izkazalo se je, da je prišlo do samocenzure, kajti po sveže novem zakonu zakola ni možno izvesti kjer koli in kadar koli, tvegali bi poldrugi milijon kazni, zato so se odločili, da tega akta ne izvedejo. Lep primer novih okoliščin.«
Klavdija Figel: Zakaj Kokoš ni bila obglavjena?, Primorske novice, 25.8.2006

»Predstava, ki naj bi se začela ob osmih, je zamujala pol ure. Oziroma natančneje rečeno, predstava se je že začela, ko smo gledalci smeli vstopiti v dvorano. Kmalu je namreč postalo jasno, da je "zamujanje" del predstave, saj naj bi le-ta temeljila na rušenju vsakršnih avtoritet, tudi restrikcij, ki jih postavlja sam teater. Ena izmed teh je tudi ta, da se predstava začne šele, ko se gledalci usedejo.«
Nika Arhar, Radio Študent, 22.9.2006

»Mislim, da je ta ideja teatrsko produktivna, in sem zelo raznežen, ko to gledam. Zelo sem hvaležen Emilu, da se je tega lotil.«
Dušan Jovanović, v intervjuju: Bo bela kura tokrat preživela?, intervjujala Maja Megla, intrevjujana Dušan Jovanović in Emil Hrvatin, Delo, 16.9.2006

»Hrvatinova rekonstrukcija se prav preko svoje nadgradnje izogne nevarnosti padca v banalnost, obenem pa gledalcu ponudi vpogled v nekatere umetniške razsežnosti prvotne predstave, ki so bile v njenem času zaradi šokantnosti spregledane (in so morda aktualne še danes), pa čeprav za ceno tega, da rekonstrukcija bolj kot umetniško delo, ki nas zadeva tukaj in zdaj, spremljamo kot zabavno (in v vseh pogledih dobrodošlo) informacijo o nekem zgodovinskem dogodku.«
Gregor Butala: Predstave, ki jih "ni bilo", Dnevnik 22.9.2006

»Vendar je v ospredju predstave bolj kot rekonstrukcija nekega dogodka preizpraševanje o njem v luči današnjega časa, v katerem smo spet priče totalitarizmu, tokrat povzročenemu z diktaturo kapitala.«
Marjana Virant: Pravi čas za rekonstrukcije, Finance, 20.9.2006
 
»Mučenje živali št.1 –kokoš
Plesalec Dejan Srhoj, ki je v predstavi Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki v rokah držal živo belo kokoš in jo ob koncu ponujal junaku med gledalci, ki bi jo bil pripravljen zaklati, je vabil zaman. Pred nekaj manj kot štiridesetimi leti, ko so pupilijo prvič uprizorili, so nastopajoči kokoš tares pokončali. Tokratno rekonstrukcijo je kokoš preživela tako zaradi vika in krika aktivistov za zaščito šivali kot drugačnega razmišljanja ljudi. Kljub temu je predstava dosegla svoj namen.«
nepodpisano, Nedelo, 24.9.2006

»Zgodovina se mora ponoviti, najprej kot tragedija in potem kot farsa. Zato predlagam Hrvatinu, da namesto kure zakolje kar sebe. Še bolje pa bi bilo, če bi ogromna kura zaklala njega in Jovanoviča skupaj. Prizor naj bo videti nekako tako kot pri Woodyju Allenu, ko ga je preganjala ogromna roza joška. Tako bosta Dušan Jovanovič in Emil Hrvatin izbrala najmogočnejšo nesmrtnost, ne Majhno (spomin na človeka, ki ga ohranijo samo njegovi osebni znanci), in ne Veliko (spomin na pokojnika se ohrani tudi med ljudmi, ki ga osebno niso poznali), temveč Smešno nesmrtnost. Tako nesmrtna bosta, da bosta končala celo v šalah z nadaljevanji. Nekaj takega kot Mujo pa Haso … Juhuhuhu!«
Matjaž Pograjc: Brezglava kura napadla brezglava režiserja, Blog – Življenje je najboljše maščevanje, 19.10.2006

»Da ne bo pomote; ob rekonstrukciji predstave Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki prejšnji teden, na kateri so konec šestdesetih prvotno zaklali kuro, zdaj pa to ne gre več tako zlahka in po zakonu (kako hitro napreduje zavest!) in so provocirali prostovoljca iz publike, naj to stori, ni dosti manjkalo, da bi izstopil in opravil. Vzel na zgražanje tistih, ki se v intimi bašejo s kebabi in piščančjimi salamami, na sprejemih pa "samo"  z na klavničnih odpadkih zrejenimi lososi in brancini, umor nase, razkril družbeno poštirkanost in hipokrizijo, kot sta jo v svojih klavskih performansih Hermann Nitsch in Franc Purg, Bravo!«
Matej Bogataj, Večer 30.9.2006

»Sodobni Pupilčki niso le medij za prenos pomanjkljivo dokumentiranega performansa izpred skoraj štiridesetih let ali služabniki zgodovinskega dogodka, ki si zasluži še eno priložnost, erm, rekonstrukcijo. S tem, ko se tukaj in zdaj s črnimi kolobarji okrog oči upirajo avtoritetam, postanejo edinstveni organsko-interaktivni stimulatorji zavedanja o času v katerem živimo. /…/ Ne spomin, pač pa opomin.«
nepodpisano, Delo 27.2.2007

»Hotel sem ubiti kokoško, a mi niso dali dovolj časa. Saj v tem je bila zares poanta, ne? Zame bi bilo prvič, da bi zaklal kokoš. To je stvar, ki jo civilizacija pravzaprav prikriva. Moj stari oče je sicer bil lovec, tako da sem preprosto dojel, da nekdo mora biti tisti, ki ubije žival, da jo boš ti potem pojedel. Šlo se je za soočenje Beograjske publike s take vrste dejanjem. Ni bilo vprašanje, ali bi jaz to izvedel ali ne. Verjamem, da je bilo že dogovorjeno z igralci. Kot sem že rekel mi niso dali dovolj časa, niti nisem začutil nož v svojih rokah. Končalo se je tako, da se je kokoška vrnila v kletko. Ampak naj vas ne skrbi, v nekaj dneh bo zagotovo zaklana in bo nekomu služila za kosilo.«
Petar Nikolič, Režiser, Prostovoljni klavec kokoši,  Izjava na Bitef-u. 19.9.2007

»Eden od pomembnih aspektov Janševe predstave je problematizacija odnosa med izvajalci in publiko, ki se najbolj reprezentativno kaže v rekonstrukciji zloglasnega provokativnega prizora klanja kokoši. Za razliko od izvorne predstave, kjer je ritualno ubijanje potekalo po načrtu, Janša vključi publiko in jo prosi, naj glasuje, izbere med štirimi možnostmi in demokratično odloči o usodi kokoške. Publika je zdaj partner izvajalcem saj neposredno sodeluje v ustvarjanju gledališča. V tem kontekstu odrska situacija ni več v centru pozornosti, pač pa fokus prevzame odnos med odrom in auditorijem. S takšnim vključevanjem publike postane gledališče dinamičen in nepredvidljiv akt komunikacije in prelomi z tradicionalnim konceptom gledališča kot vnaprej postavljene umetnosti predstavljanja.«
Ana Tasić: Predstava kot 'živi' esej, Politika, 21.9.2007

Ljubiša Ristić na pogovoru po predstavi na Bitefu 19.9.2007
o rekonstrukciji Pupilije:
"Lahko rečem, da je to ena zelo pomembna predstava, inteligentna, lepa, pametna in jo nikakor ne smemo zamešati s tisto prvo. To sta dve popolnoma različni stvari. Ta predstava je esej, komentar o tisti predstavi, govori o svojem času in ne o tistem preteklem. Ni nobene možnosti, da bi se to dvoje zamešalo. Če nas to pripelje do nekih paradoksalnih zaključkov o tem kakšen je bil v zadnjih štiridesetih letih razvoj - razvoj gledališča, družbe, države v kateri smo živeli in v kateri zdaj živimo - je vse to koristno. Potrebno je potegniti te zaključke, povleči črto in jih razumeti. Čez 40 let bo morda nekdo naredil naslednjo rekonstrukcijo in bomo potem vedeli kam smo prišli. /.../ Ta predstava je nova stvar, ki pripada temu trenutku. Pomembna je zato ker se dogaja zdaj in je popolnoma avtonomna. Uporablja preteklo stvar za kar to ima za reči danes. To je predstava-komentar in zgrešil bo, kdor bo v njej videl poizkus, da se naredi nekaj kar je že bilo narejeno."
O izvorni predstavi:
"Od te predstave smo se naučili, da tudi v naši državi obstaja nekaj takega, to je prva pomembna stvar, ki se je s Pupilijo zgodila v Beogradu. Druga pomembna stvar je, da je ta predstava vključevala v sebi vse, kar se je naslednjih dvajset let dogajalo v Slovenskem, pa tudi Jugoslovanskem gledališču."