Kritike

»V predstavi Slovensko narodno gledališče Janeza Janše režiser celoto treh bistvenih elementov umetniškega dogodka - resničnosti, uprizarjanja in reflektiranja - notranje premeša in s tem izriše specifičen gledališki model radijske igre v živo.«

»Prenos verižnih demonstracij proti Romom, ki so jih izvajali krajani Ambrusa ne dolgo nazaj, se je tokrat izvajal skozi govorno poročanje štirih akterjev. Dražen Dragojević, Aleksandra Balmazović, Barbara Kukovec in Matjaž Pikalo so kot priložnostni kvartet s pomočjo slušalk intervenirali včasih ubrano večglasno, včasih povsem razsuto in vsaksebi. Izrazita avtentičnost poročanja pa je uspela izrisati tudi čustvene in mentalne meje dejansko sodelujočih protestnikov.«

»Idejni okvir antičnega zbora, ki se spoji s sodobno multimedijo, vsekakor preizkusi sodobnega gledalca, koliko je ta (še) vešč intenzivnega poslušanja. Kljub pogostim navalom smejanja pa slikovito pripovedovanje sproža predvsem občutenje sramu, navidezne nemoči in testiranje individualnega stališča o rasističnih razmerah v naši deželi.«
 
Zala Dobovšek: »Slovensko Narodno Gledališče Janeza Janše«, Radio Študent, 30.10.2007

»Slovensko narodno gledališče je zagotovo eden najzanimivejših scenskih dogodkov pri nas v zadnjem času in je intriganten iz več razlogov. V vznemirljivo polje scenske igre nas popelje že rahlo ironičen, a v resnici skrajno resen naslov: sintagma "slovensko narodno gledališče" namreč pred nami razpira prostor, v katerem se odigrava slovenski narod, ali povedano v prepoznavnem lumpenpolitičnem besednjaku: v katerem se je (lani jeseni) "zgodil narod".«

»In ravno to je tisto kar je v SNG najbolj intirigantno: na prizorišču stare elektrarne potemtakem ne gledamo (točneje: poslušamo) spopada dveh nasprotujočih si strani (večine in manjšine, vaščanov in marginalcev, Boljslovencev in Manjslovencev), temveč dekonstrukcijo (pravne) države; premier Janša je skupaj s svojimi ministri v Ambrusu izpeljal predstavo slovenskega narodnega gledališča par excellence, z vsemi izpadi vred, hkrati pa »performativno« (tako rekoč suicidalno) demontiral državo kateri (totalitarni) simptom je.«

Blaž Lukan: »Janša v Ambrusu«, Delo 2.11.2007

»Tokratna Janševa "akcija" se namreč ukvarja s protestnim plazom, ki so ga lani sprožili dogodki v Ambrusu. Pri tem ne gre za opredeljevanje (ne)pravilnega ravnanja, niti ne za eksplicitno avtorsko pozicioniranje – četudi je stališče jasno že s samim oblikovanjem scenskega dogodka. Ob premeščanju preverjenih uprizarjajočih form v skupni scenski okvir gradi SNG predvsem na natančno odmerjenem kopičenju.«

Ana Perne: »Gledališče, ki iritira«, Dnevnik 5.11.2007

»Medijski dogodek s polja televizijskega in radijskega prenosa prestavljen v gledališče, se ne opredeljuje za eno ali drugo sprto stran v konfliktu idej, pa tudi nesmislov, ki se pojavljajo v dogajanju, temveč le predoča pojavnost in vse prisotnim ponavljanjem besede cigani, cigani, ki jo med predstavo ves čas izgovarja umetnik Janez Janša, raziskuje kako se tej besedi v nedokončanem procesu spreminja pomen. V predstavi Slovensko narodno gledališče Janeza Janše nastopajo vsi ključni akterji resničnega dogajanja, tako občinski uradniki, člani družine Strojan in njihovi sovaščani, policija, ministra za notranje zadeve ter okolje in prostor, slovenska premier ter predsednik in nenazadnje seveda predstavniki medijev. Ekipa v zasedbi kvarteta ne poskuša izzvati podtonov, temveč z jezikovnimi zdrsi in stopnjevanjem problematičnih izhodišč, gledalca zabava, predvsem pa opozarja na bivanjski problem oznake cigan, v čisti in urejeni državi 21. stoletje, kjer se problemi relativizirajo, s kopičenjem besed.«

Petra Tanko, Ra Slovenija 1, 29.10.2007