kritike

Skrajno točko egoizma kot poskusa utemeljitve samozadostnosti jaza tudi v okviru gledališke umetnosti Mare Bulc razvije kot problem neskončnosti umetniškega samonanašanja in ponavljanja. Presenetljivo in naravnost paradoksalno pa se zdi, da svoje vprašanje utemeljuje v obliki dialoga, torej s vračanjem k tisti gledališki tradiciji, ki ji je svojim projektom želel ubežati.
Ignacija J. Fridl: Refleksija o epohi jaza, Dnevnik 21.11.2006

Predstavo je sicer mogoče etiketirati s pojmom "avtobiografskega performansa", vendar ji ni mogoče določiti centralnega ega, saj se ta ves čas vpisuje v teritorij liminalnosti, ki ga lahko razumevamo s tezo, da subjekta ni mogoče določiti kot nekaj gotovega, stabilnega, zaključenega in nadčasovnega, ampak je ta prisoten zgolj skozi sledi vsakokratnih aktualnih intersubjektivnosti. (Temu bi ustrezalo vprašanje "Kdo je Mare Bulc?", to pa bi terjalo identifikacijski odgovor "Mare Bulc je...".)

Bulčeva predstava egokracijo gledaliških protokolov na zabaven in ironičen način zagrabi prav v igri " potvorjenih originalov" in "videzov", za obrat pa poskrbi, ko se pri priklonu na mestu "videza Mareta Bulca" pojavi njegov brat dvojček Gregor Bulc. Tu problem postane zelo viden. Zelo redki so namreč, ki so ju sposobni razločevati. Kdo je tu original in kdo njegova ponovitev, pa je popolnoma deplasirano vprašanje.
Rok Vevar: Gledališče in njegov teater, Večer, 28.11.2006

Akt ponavljanja/ponovitve je v običajnem uprizarjanju dramskega teatra nujnost, mimo njega ni mogoče, v dani situaciji pa je zadrgnjena debata najprej izživeta in šele nato obnovljena skozi branje zapisanega, kot regresija že videnega, kot nekaj drugotnega in ne primarnega. Situacija je torej postdramska in pred nami performans, ki v osnovni deklaraciji poskuša pustiti vtis, da je dramski dogodek, čeprav v resnici pelje stran od drame.

Predvsem se ne zdi bistveno, kako akter, ki negira fetišiziranje literature v teatru, v salonski klimi definira svoje pojmovanje teatra: Bulčevemu novoreku je opredelitev, ki zagotavlja razgrnitev lastnega kreativnega prostora, zgolj egoizem – povsem brez pomanjkanja ironije, ki prehaja v tej predstavi z nabojem eksperimenta in komunikacijskim šumom kot svojim počelom že tudi v vode blagega sarkazma.
Primož Jesenko: Samorazgrnitev, Delo 20.11. 2006

Glavnega in edinega akterja je povsod preveč, saj ima hkrati vlogo povezovalca, igralca, voditelja, glasbenika in še česa drugega, a se ga kar ne naveličamo. In kljub eksplicitnemu naslovu predstave, bolj kot Bulčeva egoistična narava prepriča njegov altruistični prispevek v sodobni scenski umetnosti.
Alja: Na obisku nekega ega, Radio Študent, 21.11. 2006

Ozadje Zadnje egoistične predstave, ki sklene »samoizobraževalni« projekt, je pogovor o sveže izdani knjigi avtorja. /…/ Dialog spominja po eni strani na zagovor pred inkvizitorskim telesom, pred katerega je umetnik poklican, da mu predloži račun za svoje početje – po drugi plati pa se predstava najbolj eksplicitno približa temi nerazumljenosti lastne umetniške dejavnosti, ki nagovarja razmeroma omejen krog posvečencev, ki dosežejo širšo semantiko te govorice. V avtomatizirani, na videu Nejca Sajeta na sekunde tempirani komunikaciji so vprašanja zatolčena z vsiljenimi odgovori, gost umetnik, Mare Bulc, pa je instrumentaliziran, le še ideja, ki je v kombiniranju živega dialoga z videokuliso sprva spraševalec in zatem spraševani, ki poskuša razložiti svoj umetniški namen.
Primož Jesenko: V razkoraku z gibanjem časa, Maska, Marec 2007