...Lev Kreft

Lev Kreft
DRAMA V GLEDALIŠČU, DRAMA V ŠPORTU
Javno predavanje / Vstop prost
Cankarjev dom, predavalnica M3/M4
ponedeljek, 7. december 2009, ob 19:00

Članek Anthonyja D. Buckleya »Aristotel in kriket: drama v retrospektivi« (2006) je podaljšek razprave, ki jo je začel F. Keenan s tekstom »Športna tekma kot 'tragična' forma umetnosti«. Buckley svoj pripsevek sklene z mislijo, da ima lahko neka določena tekma, »čeprav ni umetniško delo, urejeno enotnost s formo Aristotelove 'kompleksne drame'«. Ob isten času se je David Osipovich lotil vprašanja »Kaj je gledališki performans?« (2006) in s tem navezal na razpravo, ki jo je sprožil simpozij »Uprizarjanje interpretacij« iz leta 2001, ko so se soočili David Z. Saltz, James R. Hamilton in Noël Carroll o nasprotujočih si interpretacijah in zgodovini teorij gledališkega performansa. V nasprotju z interpretacijskimi teorijami gledališča Osipovich trdi, da ima »performans lastno estetsko identiteto, ločeno od dramskega teksta«.
Med antičnimi grškimi in modernimi olimpijskimi igrami obstaja veliko pomembnih historičnih razlik, in nič manjše niso razlike med grškimi – atenskimi dionizijskimi svečanostmi, katerih del je bilo tudi tekmovanje tragedij, in sodobnim gledališčem. Tradicionalnim modernim, že ne več aristotelskim teorijam gledališkega dogodka se danes postavljajo po robu postmoderne teorije gledališča, in nekaterim od njih lahko upravičeno rečemo, da so teorije performansa in gledališča performansa. Te teorije se zdijo na prvi pogled bolj »prijazne do športa« od onih, ki so vztrajale, da gre v gledališču za interpretacijo literarnega dramskega besedila. In če se medtem Keenan in Buickley še vedno trduita s proučevanjem športnih tekem z Aristotelovimi prijemi, se zastavlja vprašanje: ali sodobno razpravljanje o ontologiji gledališkega performansa lahko ponudi kaj podlage, na kateri bi se dalo razviti ne-aristotelski, a še vedno ploden dostop do ontologije modernih športnih tekem? In: ali lahko prestopimo od sodobnega gledališča in pripadajoče mu teorije, v drugo umetniško polje, torej polje performansa nasploh, da bi tam naleteli tudi na šport? Kar končno pomeni vprašati se, ali naj estetika športa začne pri lepoti športa, ali naj se osredotoči na njegovo performativno teatralnost?

Dr. Lev Kreft predava estetiko na ljubljanski univerzi. Od leta 2004 je direktor Mirovnega inštituta. Objavil je več knjig s področja estetike in kulturne zgodovine, zadnjo, Vstop v estetiko (2005) skupaj z dr. Valentino Hribar – Sorčan kot univerzitetni učbenik. V zadnjih letih se ukvarja tudi s filozofijo športa, objavlja tekste s tega področja v mednarodnih revijah, jo letos prvič predava kot nov izbirni predmet na Filozofski fakulteti, in je predsednik Evropske zveze za filozofijo športa.