INVENTURA 90IH

Potem ko smo se v prvi letošnji številki lotili Gestusa, kontroverznega pojma brechtovske teorije ter v prejšnji soočili sublimne razsežnosti odnosa med telesom in strojem (Užitek avtomata), letnik zaključujemo z Inventuro devetdesetih – retrospektivnim pogledom na ključno obdobje v konstrukciji novega svetovnega reda. Maska je prva strokovna revija na Slovenskem, ki se loteva refleksije obdobja, do katerega je še vedno nemogoče vzpostaviti distanco.

Scenske umetnosti so v devetdesetih doživele postpolitično razpršitev estetskih oblik. Nomadičnost kot strategija izmika kontroli umetniškega sistema (ne glede na to o kateri umetnosti govorimo) in s tem standardiziranega okusa, proizvaja kontinuirano reteritorializacijo. Če boste pazljivo prebrali 100 najpomembnejših predstav zadnjega desetletja po izboru 10 urednikov svetovno znanih revij scenskih umetnosti, boste opazili heterogenost oblik na kateri sloni skorajda vsak izbor.

O medsebojnem prepletanju različnih umetnostnih polj lahko govorimo skozi celo 20. stoletje. Devetdeseta s profanizacijo in demokratizacijo novih tehnologij prinesejo nove platforme kreativnega srečevanja različnih umetnikov. Josette Feral je pisala o teatraliziranju performansa, gotovo bi lahko govorili o povratnem vplivanju performansa na gledališče; najsi gre za Meg Stuart, Fabra, La Furo dels Baus, Peljhana, Schleefa, Rafaelo Sanzio, Bergerja, Dumb Type ali Borisa Charmatza. Devetdeseta so čas kreativne interference znanosti in umetnosti, o čemer bomo kontinuirano razpravljali na straneh Maske.

Temeljno obeležje dramskega gledališča devetdesetih je menjava generacij. Eseji o nemškem, italijanskem in francoskem gledališču devetdesetih govorijo o novih generacijah režiserjev, ki so nadomestili stebre visokega modernizma (Steina, Zadeka, Peymana, Chereaua, Ronconija, Strehlerja…). Iz angleškega gledališča najradikalnejše geste še vedno prihajajo v pisani obliki.

Slovensko situacijo analiziramo skozi štiri ravni diskurza: prva raven je statistična analiza poosamosvojitvene gledališke produkcije. Druga raven so eseji Krefta, Pipana in Toporišiča, soustvarjalcev gledališke podobe devetdesetih. Tretja raven so razprave o estetskih fenomenih. Četrta raven so kultur-politične razprave, s poudarkom na raziskavi prostorske problematike scenskih umetnosti.

RAZPRODANO.

Potem ko smo se v prvi številki v letu 1999 lotili Gestusa, kontroverznega pojma brechtovske teorije ter v prejšnji soočili sublimne razsežnosti odnosa med telesom in strojem (Užitek avtomata), letnik zaključujemo z Inventuro devetdesetih – retrospektivnim pogledom na ključno obdobje v konstrukciji novega svetovnega reda. Maska je prva strokovna revija na Slovenskem, ki se loteva refleksije obdobja, do katerega je še vedno nemogoče vzpostaviti distanco.

Scenske umetnosti so v devetdesetih doživele postpolitično razpršitev estetskih oblik. Nomadičnost kot strategija izmika kontroli umetniškega sistema (ne glede na to o kateri umetnosti govorimo) in s tem standardiziranega okusa, proizvaja kontinuirano reteritorializacijo. Če boste pazljivo prebrali 100 najpomembnejših predstav zadnjega desetletja po izboru 10 urednikov svetovno znanih revij scenskih umetnosti, boste opazili heterogenost oblik na kateri sloni skorajda vsak izbor.

O medsebojnem prepletanju različnih umetnostnih polj lahko govorimo skozi celo 20. stoletje. Devetdeseta s profanizacijo in demokratizacijo novih tehnologij prinesejo nove platforme kreativnega srečevanja različnih umetnikov. Josette Feral je pisala o teatraliziranju performansa, gotovo bi lahko govorili o povratnem vplivanju performansa na gledališče; najsi gre za Meg Stuart, Fabra, La Furo dels Baus, Peljhana, Schleefa, Rafaelo Sanzio, Bergerja, Dumb Type ali Borisa Charmatza. Devetdeseta so čas kreativne interference znanosti in umetnosti, o čemer bomo kontinuirano razpravljali na straneh Maske.

Temeljno obeležje dramskega gledališča devetdesetih je menjava generacij. Eseji o nemškem, italijanskem in francoskem gledališču devetdesetih govorijo o novih generacijah režiserjev, ki so nadomestili stebre visokega modernizma (Steina, Zadeka, Peymana, Chereaua, Ronconija, Strehlerja…). Iz angleškega gledališča najradikalnejše geste še vedno prihajajo v pisani obliki.

Slovensko situacijo analiziramo skozi štiri ravni diskurza: prva raven je statistična analiza poosamosvojitvene gledališke produkcije. Druga raven so eseji Krefta, Pipana in Toporišiča, soustvarjalcev gledališke podobe devetdesetih. Tretja raven so razprave o estetskih fenomenih. Četrta raven so kultur-politične razprave, s poudarkom na raziskavi prostorske problematike scenskih umetnosti.