uvodnik

NEZNOSNA? LAHKOST? TEŽA? UMETNIŠKE? SVOBODE?

Umetnostne prakse so tako neposredno soočene s političnimi postopki, strukturno so v položaju, da morajo z njimi "tekmovati". Vendar pa umetnost s politiko ne "tekmuje" korektno, če se lahko tako izrazim: umetnost goljufa, ko zbuja vtis, da se poskuša umestiti na isti kraj kakor politika - saj je postopek, ki naj bi ga umetnost izvrševala s te točke, neposredna inverzija totalizirajoče politične geste: zato prihaja v postrevolucionarnih situacijah do tiste značilne konfuzije, v kateri se mešata konflikt in nesporazum med umetnostjo in politiko. (Rastko Močnik)

Spodletelo srečanje med teorijo/ kritiko/ institucionalnim okvirjem in sodobno umetnostjo v Sloveniji se je torej zgodilo prav na ravni odpora. Skupni imenovalec, ki si ga teorija/ kritika/ institucije veselo delijo, je ustvarjalnost, vendar brez odpora. (Marina Gržinić)

Vprašanje ni, ali mi je to, kar vidim, všeč ali ne, temveč je odločilno to, kako sem viden jaz. To vprašanje je veliko globlje in bi si ga moral nujno postaviti vsak umetnik in vsak, ki o umetnosti piše. S tem je povezano tudi vprašanje: kakšen odnos imam do načina gledanja, ki si ga ne morem prilastiti, ki mi mora biti iz sistemskih razlogov povsem tuje, ker je to način gledanja name? (Boris Groys)

Tako imenovani estetski ali umetniški pluralizem 90. let in aktualnega sedanjika ni posledica zavesti o prednostih in pasteh liberalno-kapitalističnega modela demokracije, temveč je v resnici simptom postmodernega egosistema, v katerem mora subjekt kot celostna umetnina uprizarjati svojo eksistencialno avtentičnost v različnih gotovih ali neologističnih identitetnih formah. Torej: pluralizem ali razlike se danes bolj kot v vsebinah manifestirajo v množici produkcijskih enot, zavodov, ki jih ustvarjalci v kulturi ustanavljajo kot privatne firme ali blagovne znamke ter jih nato - popolnoma enako kot različna trgovska podjetja - podredijo logiki trga, ne da bi celoten postopek na kakršen koli način problematizirali. (Rok Vevar)