Uvodnik

Pričujoča številka v vsej svoji raznolikosti odkriva pozicijo umetnosti danes, kjer se prav njena nemoč razkrije kot potencialna moč za vnovičen začetek. V kolikor je bila vera o potencialni moči umetnosti nedavno še kako živa, danes, v njeno politično moč verjame le še peščica. Za vznik osnovnih/temeljnih pogojev, ki bi vodili v spremembe na polju umetniškega ustvarjanja, se pokaže, da uvedba novih konceptov ne zadostuje več. Tudi naivna vera v avtentičnost umetniškega dela ali njeno apriorno emancipatorno moč izgublja potencial za ustvarjanje sprememb v polju umetnosti. Namesto teh v pričujoči številki ponujava nove poti in poglede, se skupaj z avtorji vračava na sam začetek, prazniva prostor in konceptualno obremenjenost utemeljeno na ideologiji, vključeni v kapitalistični ustroj.

Opažamo, da je moč umetnosti danes neznatna zaradi njene odvisnosti od “orjaške ekonomije, odvisne od črpanja sredstev, ki jih javni skladi in zasebni kapital namenjajo neposredno sodobni umetnosti”, oziroma od njene vezanosti na financiranje s strani trga. Tudi vloge tistih, ki proizvajajo umetnost, se temeljno spreminjajo, o čemer v svoji primerjavi kuratorske in režiserke vloge piše Beti Žerovc. Zato je še kako smiselno vprašanje o tem, kaj lahko umetnost danes še ponudi kot “alternativo stvarem, o katerih obstaja najširši družbeni dogovor, kot je denimo parlamentarna demokracija, svobodni trg ali devalvacija komunistične hipoteze”, kot pravi Oliver Frljić.

Odgovor na omenjeno vprašanje nisva iskali v angažirani umetnosti, saj je “kritična in angažirana pozicija morda objekt najbolj množične komodifikacije in ekonomske eksploatacije v svetu umetnosti, ki poteka pod modno zastavo Arts&Politics“, kot na primeru analize umetniškega dela Renza Martensa Episode 3 pokaže Katja Čičigoj. Prav tako se zdi neuspešna strategija ustvarjanja protipodob, saj so le-te na podoben način kot podobe vključene v “oblastne” fikcije, reprezentacije in forme, ki hranijo kolektivni imaginarij, katerega vsebine narekuje oblast. Nenehna deteritorizacija in reteritorizacija pomenov, podob, pogledov in pervertiranje raznovrstnih podob je že vpeta v kapitalistični ustroj v svojem prispevku o predstavi Tam daleč stran. Uvod v ego-logijo skupine Betontanc Ltd. piše Pia Brezavšček. Obsuti s kvantiteto produkcije se iz individuumov spreminjamo v dividuume, ujeti v „heterotopije, ki kopičijo skoraj neskončne količine časa in odvračajo pozornost“, predvsem v „kvantitativnih“ formatih, med katerimi najbolj izstopajo festivalske forme. Raznolika pristopa k analizi festivalov, a podobni spoznanji podajata v svojih prispevkih Andreja Kopač in Rok Vevar, medtem ko Stefan Jonsson v svojem prispevku o analizi množice zapiše, da diskurzi, namesto da bi opisovali, razkrivali, sami reprezentirajo in s tem potrjujejo obstoječe ideologije. Skozi izbor umetniških del in njihovo analizo izpelje tezo o nemočnem, a pomebnem mestu umetnosti.

Od poskusov iskanja avtentičnega v umetnosti, ob avtorjih prispevkov odkrivava, da lahko radikalnejše, politične govorice umetnosti iščemo v vračanju k osnovnim izhodiščem, nepretenciozno zastavljenih potezah in novih pogojih delovanja, ki neposredno posegajo v naše načine zaznavanja in sprejemanja umetnosti, o čemer v svojem prispevku piše Bojana Kunst. Če članek nadaljujemo s prebiranjem predstave Cheap lecture umetnika Jonathana Burrowsa, trčimo v številne parametre sodobne produkcije, osnovane na modelu postfordizma, ki ponujajo premislek o (ne)moči umetniškega ustvarjanja :
“Trenutek, ko zase najbolj verjamemo,
da ne delamo,
je trenutek, ko prič-
nemo z delom.”
Ob tej priložnosti bi se radi tudi zahvalili avtorjem, ki so prispevali svoje tekste, lektorjema Evi Horvat in Ericu Deanu Scottu ter prevajalcem Sunčanu Stoneu, Rawleyu Grau, Andražu Golcu Poloni Petek, Aleksandri Rekar, Urški Zajec in Špeli Drnovšek Zorko.