uvod
PREDGOVOR K ANGLEŠKI IZDAJI
Dejstvo, da je bila knjiga v Čilu sežgana, ne bi smelo nikogar presenetiti. Uničenih je bilo na stotine knjig, na tisoče pa jih je doletela prepoved ali cenzura.
Delo je bilo napisano sredi leta 1971, ko je potekal čilski revolucionarni proces. Baker je bil rešen, zemlja vrnjena kmetom, čilsko ljudstvo pa si je prizadevalo oživiti industrijo, ki je bila v 20. stoletju uporabljena kot sredstvo za bogatenje gospodov Rockefellerja, Gracea, Guggenheima in Morgana. Ker je bil ta proces za vlado Združenih držav Amerike in njene multinacionalne korporacije nesprejemljiv, ga je bilo treba zaustaviti. Skovali so načrt, ki je bil sprva deležen nezaupanja, nato pa ga je potrdil gospod Kissinger, vodila sta ga Ford in Colby, financirale pa ameriške obveščevalne službe. Njihov cilj: strmoglaviti zakonito čilsko vlado. Za uresničenje cilja so vzpostavili "nevidno blokado": posojila so zavračali, naročenih rezervnih delov za industrijske naprave niso dostavljali, pozneje pa so blokirali račune Čilske državne banke in vzpostavili embargo, ki je onemogočil prodajo čilskega bakra po vsem svetu.
Vendar pa blokad niso izvajali, ko je šlo za letala, tanke, ladje in tehnično pomoč čilskim oboroženim silam ter ko je šlo za revije, televizijske serije in javnomnenjske raziskave, namenjene čilskim množičnim občilom, ki so bila še naprej pretežno v rokah majhne skupine, ki je izgubljala privilegije. Da bi jih ohranili, so javna občila – skupaj s tistimi, ki so bila last ZDA − pripravljala ozračje za meščansko vstajo, do katere je prišlo nekaj let pozneje, 11. septembra 1973. S pomočjo ameriškega svetovanja so vsak dan v vsakem dnevniku, v vsakem tedniku, v vsakem mesečniku, v vsakem poročilu, v vsakem filmu in v vsakem stripu podpirali psihološko vojno. Po besedah generala Pinocheta je bilo treba "zavzeti glave", ali povedano z besedami Jaka Racmana (v reviji Disneylandia, ki je izšla decembra 1971, sočasno s prvim množičnim shodom domačega fašizma, tako imenovanim "pohod praznih loncev in ponev"), bistvo je v tem, da je treba "kralja vrniti na prestol".
Toda ljudem ni bilo ne do vrnitve kralja in ne do vrnitve poslovnežev. Čilska ljudska kulturna ofenziva, ki jo je spremljala socialna in ekonomska osvoboditev, se je kazala v številnih oblikah: v grafitih, ljudskih časopisih, televizijskih oddajah, filmih, gledališču, pesmih in književnosti. Ljudje so na vseh področjih človekovega delovanja različno intenzivno izražali svojo voljo. Bržkone najpomembnejše orožje te ofenzive je bilo delo državne založbe Quimantú; beseda v jeziku domačih čilskih Indijancev Mapuche pomeni "sij znanja". V dveh letih in pol je založba izdala pet milijonov knjig ali dvakrat toliko, kot jih je v Čilu izšlo v predhodnih sedemdesetih letih. Poleg tega je preobrazila vsebino nekaterih revij, ki jih je podedovala iz obdobja pred vlado Ljudske zveze, in ustanovila nekatere nove. V tem raznolikem kontekstu in z ljudstvom, ki koraka proti kulturni osvoboditvi − v procesu, ki je pomenil tudi kritiko "množičnega" kulturnega blaga, ki so ga ZDA tako donosno izvažale v tretji svet −, je nastala knjiga Kako brati Jaka Racmana. Odgovorila sva zgolj na praktično potrebo; to ni bila akademska vaja.
Tistega 11. septembra ni bilo za razjarjene vojake nobenih poslikav po zidovih. Bili so samo ogromni "madeži", ki so zamazali mesto in spomin. Ob pomoči mladinskih fašističnih brigad so z apnom pobelili vse petje, vse pisane stene naroda. Polomili so plošče, pomorili pevce, uničili radijske postaje in tiskarske stroje ter pozaprli in usmrtili novinarje, da ne bi ostalo nič, kar bi utegnilo spominjati na kakršno koli povezavo z bojem za narodno osvoboditev.
Toda očistiti ulice kulturnih "madežev" ni bilo dovolj. Najpomembnejša naloga je bilo uničiti vse, ki so nosili "madež" v sebi, borce, delavce, kmete, delodajalce, študente in domoljubne vojake, da bi tako uničili ustvarjalce novega življenja, da bi uničili novo življenje, ki je raslo in za katero so vsi ustvarjali.
Ta knjiga, ki je bila zasnovana za čilsko ljudstvo in naše nujne potrebe, je nastala sredi našega boja, izšla pa je daleč od Čila, v Disneyjevi stričkolandiji, na drugi strani omrežja iz bodeče žice ITT.
Gospod Disney, vračamo vam vašega Racmana. Z oskubljenim perjem in dobro zapečenega. Poglejte vanj in videli boste napis na zidu, naše roke še vedno pišejo po zidu:
Jaka, pojdi domov!
Dorfman in Mattelart, januarja 1975, v izgnanstvu
Dejstvo, da je bila knjiga v Čilu sežgana, ne bi smelo nikogar presenetiti. Uničenih je bilo na stotine knjig, na tisoče pa jih je doletela prepoved ali cenzura.
Delo je bilo napisano sredi leta 1971, ko je potekal čilski revolucionarni proces. Baker je bil rešen, zemlja vrnjena kmetom, čilsko ljudstvo pa si je prizadevalo oživiti industrijo, ki je bila v 20. stoletju uporabljena kot sredstvo za bogatenje gospodov Rockefellerja, Gracea, Guggenheima in Morgana. Ker je bil ta proces za vlado Združenih držav Amerike in njene multinacionalne korporacije nesprejemljiv, ga je bilo treba zaustaviti. Skovali so načrt, ki je bil sprva deležen nezaupanja, nato pa ga je potrdil gospod Kissinger, vodila sta ga Ford in Colby, financirale pa ameriške obveščevalne službe. Njihov cilj: strmoglaviti zakonito čilsko vlado. Za uresničenje cilja so vzpostavili "nevidno blokado": posojila so zavračali, naročenih rezervnih delov za industrijske naprave niso dostavljali, pozneje pa so blokirali račune Čilske državne banke in vzpostavili embargo, ki je onemogočil prodajo čilskega bakra po vsem svetu.
Vendar pa blokad niso izvajali, ko je šlo za letala, tanke, ladje in tehnično pomoč čilskim oboroženim silam ter ko je šlo za revije, televizijske serije in javnomnenjske raziskave, namenjene čilskim množičnim občilom, ki so bila še naprej pretežno v rokah majhne skupine, ki je izgubljala privilegije. Da bi jih ohranili, so javna občila – skupaj s tistimi, ki so bila last ZDA − pripravljala ozračje za meščansko vstajo, do katere je prišlo nekaj let pozneje, 11. septembra 1973. S pomočjo ameriškega svetovanja so vsak dan v vsakem dnevniku, v vsakem tedniku, v vsakem mesečniku, v vsakem poročilu, v vsakem filmu in v vsakem stripu podpirali psihološko vojno. Po besedah generala Pinocheta je bilo treba "zavzeti glave", ali povedano z besedami Jaka Racmana (v reviji Disneylandia, ki je izšla decembra 1971, sočasno s prvim množičnim shodom domačega fašizma, tako imenovanim "pohod praznih loncev in ponev"), bistvo je v tem, da je treba "kralja vrniti na prestol".
Toda ljudem ni bilo ne do vrnitve kralja in ne do vrnitve poslovnežev. Čilska ljudska kulturna ofenziva, ki jo je spremljala socialna in ekonomska osvoboditev, se je kazala v številnih oblikah: v grafitih, ljudskih časopisih, televizijskih oddajah, filmih, gledališču, pesmih in književnosti. Ljudje so na vseh področjih človekovega delovanja različno intenzivno izražali svojo voljo. Bržkone najpomembnejše orožje te ofenzive je bilo delo državne založbe Quimantú; beseda v jeziku domačih čilskih Indijancev Mapuche pomeni "sij znanja". V dveh letih in pol je založba izdala pet milijonov knjig ali dvakrat toliko, kot jih je v Čilu izšlo v predhodnih sedemdesetih letih. Poleg tega je preobrazila vsebino nekaterih revij, ki jih je podedovala iz obdobja pred vlado Ljudske zveze, in ustanovila nekatere nove. V tem raznolikem kontekstu in z ljudstvom, ki koraka proti kulturni osvoboditvi − v procesu, ki je pomenil tudi kritiko "množičnega" kulturnega blaga, ki so ga ZDA tako donosno izvažale v tretji svet −, je nastala knjiga Kako brati Jaka Racmana. Odgovorila sva zgolj na praktično potrebo; to ni bila akademska vaja.
Tistega 11. septembra ni bilo za razjarjene vojake nobenih poslikav po zidovih. Bili so samo ogromni "madeži", ki so zamazali mesto in spomin. Ob pomoči mladinskih fašističnih brigad so z apnom pobelili vse petje, vse pisane stene naroda. Polomili so plošče, pomorili pevce, uničili radijske postaje in tiskarske stroje ter pozaprli in usmrtili novinarje, da ne bi ostalo nič, kar bi utegnilo spominjati na kakršno koli povezavo z bojem za narodno osvoboditev.
Toda očistiti ulice kulturnih "madežev" ni bilo dovolj. Najpomembnejša naloga je bilo uničiti vse, ki so nosili "madež" v sebi, borce, delavce, kmete, delodajalce, študente in domoljubne vojake, da bi tako uničili ustvarjalce novega življenja, da bi uničili novo življenje, ki je raslo in za katero so vsi ustvarjali.
Ta knjiga, ki je bila zasnovana za čilsko ljudstvo in naše nujne potrebe, je nastala sredi našega boja, izšla pa je daleč od Čila, v Disneyjevi stričkolandiji, na drugi strani omrežja iz bodeče žice ITT.
Gospod Disney, vračamo vam vašega Racmana. Z oskubljenim perjem in dobro zapečenega. Poglejte vanj in videli boste napis na zidu, naše roke še vedno pišejo po zidu:
Jaka, pojdi domov!
Dorfman in Mattelart, januarja 1975, v izgnanstvu
Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Metelkova 6
1000 Ljubljana
Slovenija
Tel.: (01) 431 31 22
(01) 431 53 48
Fax.: (01) 431 31 22
info@maska.si
©..maska 2008. All rights reserved