Naročilnica

..DAVOR MIŠKOVIĆ

(V žarišču)
Valovanje jadranske modrine…
Davor Mišković

Pogosto slišimo, da se večina (več kot petdeset odstotkov) hrvaške kulturne infrastrukture nahaja v glavnem mestu, torej v Zagrebu. To nato vodi k sklepu, da je kulturni sistem treba decentralizirati. Na žalost pa v resnici to ni nekaj, kar bi bilo mogoče popraviti z razumno kulturno politiko. Kulturna produkcija je praviloma tesno povezana z ekonomijo – kjer je denar, tam je muzika. To torej pomeni, da je treba, zato da bi decentralizirali kulturno politiko, decentralizirati celotno državo. Vprašanje pa je, kdo naj bi to storil. Že dolgo velja, da hrvaški politiki primanjkuje vizije, da se prihodnosti sploh ne omenja, razen kadar je namen tega takojšnje zavarovanje nekega načina življenja oziroma ohranjanje statusa quo. To pa pušča bore malo prostora za pričakovanja. Glede na splošno stanje v hrvaški politiki je naša kulturna politika izjemna.

Onstran centralizacije
Preostanek kulturne infrastrukture, ki se ne nahaja v Zagrebu, je povečini razpršen okrog večjih mest ob jadranski obali. Le-ta vključujejo Split, Reko, Zadar, Pulo, Dubrovnik, Šibenik in več manjših mest. Ta mesta so v primerjavi z mesti v drugih delih Hrvaške in Balkana v veliki prednosti – imajo namreč morje. To jih ločuje od običajnega pomena province. Obalna mesta so sicer res na periferiji, toda to je periferija na plaži. Kljub temu pa prebivalci teh mest živijo tam zato, ker se jim v centru ni posrečilo ustvariti življenja oziroma kariere, ker niso dovolj ambiciozni, da bi se podali tja, ker so (oziroma ker se počutijo) na tak ali drugačen način ujete, ali pa zato, ker preprosto ne morejo živeti brez morja. Predstavljajo patološki element obalnih mest in njihove kulture, kajti iz tega stanja izhajajoča mešanica razočaranja, nevednosti, neprilagodljivosti in pomanjkanja volje dodatno obremenjuje obrobje in zmanjšuje njegov potencial. Periferijo obdaja siv oblak in ljudje, ki si prizadevajo to stanje spremeniti, ponavadi to počno tako, da vabijo v goste operne dive, znane igralce ali glasbenike, katerih glamuroznost bi morala pregnati sivino celo v teh morečih družbenih okoljih. Zato imajo ta mesta, kar zadeva kulturne dogodke, raje festivale in bienala, kajti to so proizvajalci dejavnosti, ki jim včasih uspe privabiti kakšnega zvezdnika ali zvezdnico. Ker je kulturni ustroj prebivalcev tako boren, taktika privabljanja slavnih postane negotova in navsezadnje jo nadomesti privabljanje kogar koli, ki se mu vsaj približno prilega oznaka zvezdnika; običajno je to kakšen estradni voditelj ali zvezdnica v zatonu.
Osebno sicer ne nasprotujem tem strategijam, ker so še vedno rezultat vere v kulturno dejavnost oziroma rezultat poskusa, da bi v hierarhijo kulturnih vrednot vključili tudi popačene družbene vrednote. V nekem čudnem smislu so te strategije prav romantične. Vir zadovoljstva oziroma nezadovoljstva organizatorjev teh dogodkov je dejstvo, da se ne zavedajo svoje nesposobnosti – denimo nesposobnosti, da bi gledališče reševali s Severino (zelo popularna pevka in estradna umetnica). Prava ironija pri tem je, da so prav tisti ljudje, ki so v gledališče pripeljali Severino, zdaj zgroženi, ker je bil za upravnika splitskega gledališča izbran Duško Mucalo (priljubljen pevec narodnozabavne glasbe). To je absurdno, kajti mar ne bi bilo logično pričakovati, da bo Dušku Mucalu uspelo spremeniti gledališče v zabavišče prej kot kakšnemu teatrologu ali dramatiku?
Proizvajanje aktivnosti med festivali je bistvenega pomena za razumevanje kulturne dejavnosti na obali. Proizvajanje aktivnosti v prostorskem smislu pomeni kopičenje ljudi, vsebin, denarja in infrastrukture v manjšem številu mest, ki postajajo vse večja in tako širijo provinco, za katero sta značilna nekakovosten socialni kontekst in siromašna infrastruktura. S tem ko kraji, ki jih lahko opredelimo kot obrobne, rastejo, se veča tudi moč centra, kar zadeva prostor in kulturo, in delo v kulturnem sektorju na obrobju postane avtomatizirano. To se zgodi zato, ker se kulturna pričakovanja oblikujejo izključno v urbanem centru, kulturna pričakovanja na periferiji pa vedno posnemajo pričakovanja centra.
Zato je za nas na obrobju bistveno, da spremljamo dogodke v urbanem centru in nato uporabimo svoji glavni sredstvi – sonce in morje. Največji festivali z najodmevnejšimi imeni se praviloma odvijajo poleti, ob morju in na soncu. Poletje je najprimernejši letni čas za privabljanje slavnih. Kulturo požiramo med sončenjem in ponočevanjem; je turistična atrakcija, spremenjena v kič. Na teh festivalih (od dubrovniškega poletnega festivala do motovunskega filmskega festivala) se umetnost izčrpa v reprezentaciji in dovršenosti. Tovrstna umetnost ne potrebuje teme ali družbenega konteksta; obstaja zgolj zaradi sonca in morja. Toda poleti med Umagom in Prevlako (med najsevernejšo in najjužnejšo točko na hrvaški obali) nastajajo tudi drugačni kulturni programi; gre za manifestacije, ki se stapljajo s kontekstom, za kulturne izdelke, ki prenašajo sporočilo in potrebujejo temo.

Kako je te programe mogoče ločiti od prej omenjenih? Kaj je tisto, zaradi česar nekatere festivale cenimo, drugih pa ne? Ali lahko te dogodke in manifestacije vrednotimo s kulturnimi kriteriji ali zgolj na osnovi obiskanosti in potrošnje? Kako lahko določimo kakršne koli kriterije, če kvadratni metri in minute medijskega prostora določajo vrednost posameznega dogodka? Ali so novinarji in uredniki, ki jih kulturni ustvarjalci običajno vidijo kot neizobražene in/ali podkupljive, res razsodniki, kar zadeva kakovost? Kriterij, na katerega bi rad opozoril, se zdi abstrakten, vendar še vedno opazen in razumljiv. Specifičnost logike, ki preveva dogodke dandanes, je v tem, da niso več reprezentativni, da ničesar ne predstavljajo. Dogodki se preprosto zgodijo, obstajajo, ponujajo pomene – toda ne pomenov, ki bi jih lahko razbrali, temveč pomene, skozi katere drsimo. Ti pomeni niso izven naše resničnosti, temveč so njen del, ki je prepleten z vsemi drugimi pomeni. Prav zato celota pomenov – vse, kar tvori neki dogodek – postane relevantna, zlasti za javnost. Ali kino ponuja pokovko ali ne, je prav tako pomemben element pri interpretaciji nekega dogodka kot film sam. To pomeni, da je kriterij celota pomenov, ki jih ustvari neki dogodek. Vse postane pomembno, ne le igra, film ali odigrana glasba.

Danes je na jadranski obali pet ali šest prostorov, ki jih zlahko štejemo za plod lokalnih posameznikov, kjer lokacija dogodka predstavlja problem in ne le prizorišče. To so produkti, katerih umetniški program je relevanten lokalno in globalno. Produkti, ki so plod kulturnega dela in ne le delci sestavljanke turistične ponudbe. Mednje sodijo Pula z Gledališčem Dr. Inat (Kazalište Dr. Inat) in festivalom PUF (Puljski alternativni festival), Festival plesa in neverbalnega gledališča San Vincenti (Festival plesa i neverbalnog kazališta Svetvinčenat), Zadar s mednarodnim festivalom sodobnega gledališča Zadar sanj (Zadar snova), Dubrovnik z Umetniško delavnico Lazareti (Art radionica Lazareti / ARL) in Sceno Karanteno, Split z Dopustom (Dnevi odprtih predstav / Dani otvorenog performansa) in Reka z Drugim morjem (Drugo more) in festivalom ZOOM. Te kraje odlikuje močno sodelovanje s središči kulturne produkcije, predvsem z Ljubljano in Zagrebom. Velik potencial teh krajev je tudi možnost sodelovanja z drugimi centri, kot so Beograd, Bukarešta in Dunaj. Sodelovanja ustvarjajo močne mednarodne mreže, ki proizvajajo lokalno relevantne pomene. Brez takšnih sodelovanj z različnimi kulturnimi središči obalna mesta ne morejo ustvariti relevantnih umetniških programov in edini dejavnik, ki omogoča sodelovanje, je Jadransko morje. Če jadransko periferijo primerjamo z obrobjem v Sloveniji, Srbiji ali na Madžarskem, hitro spoznamo, da je jadransko področje v kulturnem pogledu daleč najbogatejše. Modro Jadransko morje je torej differentia specifica teh krajev.

GLEDALIŠČE DR. INAT je nastalo leta 1984 kot posledica potrebe po formiranju neodvisne gledališke scene v Puli. Ustanovitelji so bili režiser Branko Sušac in skupina mladih. Številni umetniki, producenti in tehniki, ki tvorijo jedro kulturnega življenja v Istri, izhajajo iz tega gledališča.
Mednarodni gledališki festival PUF je bil ustanovljen leta 1994 v sodelovanju z gledališči Dr. Inat (Pula), Lero (Zagreb), Daska (Sisak) in Pinklec (Čakovec). PUF se je pojavil kot neposreden komentar na hrvaško gledališko realnost, kot reakcija na zanemarjanje neinštitucionalnih gledališč in na strogo ločnico med profesionalnimi in amaterskimi gledališči. S svojimi dejavnostmi je festival ustvaril drugačno poetiko, ki išče nove gledališke smernice in druži umetnike in gledalce ob pojmu gledališča. Posebno zanimiv del festivala je projekt »Anno Domini«. Vsako leto povabijo drugega lokalnega ali gostujočega režiserja, da pokomentira umetniška, politična in družbena dogajanja, ki so zaznamovala tekočo sezono. Ta praksa je navrgla nekaj legendarnih predstav.

UMETNIŠKA DELAVNICA LAZARETI je nastala leta 1988 kot umetniška iniciativa, ki združuje umetnike, filozofe, pisce in teoretike ter podpira aktiven in raziskovalen pristop k sodobni umetnosti, kulturi, družbi in politiki ter njihovim medsebojnim povezavam. Med vojno na Hrvaškem je bila ARL ena redkih organizacij na Balkanu, ki je ponudila alternativen pogled na morečo resničnost. Njeni programi in dejavnosti so številni in raznoliki, saj segajo na vsa področja umetnosti in družbene kritike.

Festival KARANTENA so osnovali leta 1996 kot mednaroden festival, kjer naj bi prevladovale koprodukcije. Razvil se je iz sodelovanja med ARL in Teatrom Gromki iz Ljubljane. Skozi leta se je tam pojavilo mnogo koprodukcij: Bad Company, Vax Factory, Mini Teater, Compagnie Begat, Teatar Exit, HIPP, Novo Kazalište, Hotel Bulić, Glej Teatar, Bitef Teatar, Ex Scena in Kufer. Deseta in zadnja izdaja festivala je potekala pod geslom »Če ste zamudili zadnjih devet festivalov Karantena, zamudite tudi zadnjega«. Pri ARL so se odločili za konec tega festivala, da bi se osredotočili na projekte manjšega formata in se tako izognili temu, da bi jih vase vsrkala dubrovniška scena. Novoustanovljena SCENA KARANTENA je dejavna vse leto in odprta tako za koprodukcije kot tudi za rezidenčne programe.

ZADAR SANJ je neodvisna kulturna organizacija, ki je nastala leta 1997. Mednarodni festival sodobnega gledališča Zadar sanj je festival uprizoritvenih umetnosti, ki združuje moderno gledališče, plesne in glasbene produkcije, umetniške performanse in umetniške intervencije na starodavnem dalmatinskem prizorišču. Festival je znan po tem, da predstavlja in podpira lokalne neodvisne umetnike in je ustvaril vrsto lastnih produkcij in produkcij v sodelovanju z drugimi. Organizacija Zadar sanj je popestrila svoje dejavnosti in zdaj ponuja programe skozi vse leto. Njihove aktivnosti je treba razumeti v političnem in družbenem kontekstu devetdesetih let, ko je ustanovitev tega festivala pomenila ponovno osvojitev prostora, ki se je zelo dolgo zdel izgubljen.

FESTIVAL PLESA IN NEVERBALNEGA GLEDALIŠČA SAN VINCENTI je festival, ki ga je treba videti kot izjemo v naši obalni zgodbi, kajti odvija se v notranjosti Istre, organizirajo pa ga ljudje iz Zagreba. Kljub temu pa pripada skupini obalnih manifestacij, kajti celotno Istro lahko razumemo kot del obale (tako se vsaj zdi poleti). Festival je lokaliziran, saj ustvarja lokalen kontekst v sodelovanju z lokalnimi umetniki. Namen festivala je tudi organizacija celoletnih aktivnosti v Sredozemskem plesnem centru. Festival so osnovali leta 1999 in odtlej se je uveljavil kot eden najzanimivejših dogodkov na področju sodobnega plesa v tej regiji.

DRUGO MORJE deluje na Reki od leta 2002, in sicer na področjih uprizoritvenih in vizualnih umetnosti ter vseh mogočih interdisciplinarnih kombinacij. Drugo morje vsako leto organizira več kot petdeset javnih dogodkov na Reki. Njegov cilj je Reki predstaviti sodobno umetnost in teorijo, toda zdi se, da je uspešnejši pri predstavljanju Reke umetnikom in teoretikom. FESTIVAL ZOOM je nastal zato, da bi ustvarili popolnoma nov kontekst z drugačnimi umetniškimi programi.

DOPUST je festival uprizoritvenih umetnosti, ki predstavlja različne oblike predstav: predstave v živo, inštalacije, akcije, multimedijska dela in družbeno angažirane, samouničujoče ter destruktivne predstave. Festival ima vsako leto novo temo – ena od preteklih je bila, na primer, lokalni izvirnik. Namen festivala je ustvariti mrežo uprizoritvenih umetnikov.

Davor Mišković je predsednik Drugega morja in mreže Clubture.

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Metelkova 6
1000 Ljubljana
Slovenija

Tel.: (01) 431 31 22
        (01) 431 53 48
Fax.: (01) 431 31 22
info@maska.si