Naročilnica

..DRAGANA ALFIREVIĆ

(V žarišču)
Plesalci v vseh smereh: O samoizčrpavajočih se praksah festivalov sodobnega plesa v balkanski regiji
Dragana Alfirević

»… Še vedno smo presežek, razpoka v kontinuiteti odsotnosti prostora za delovanje sodobnega plesa, kjer bi občinstvo lahko nenehno spremljalo transformacije plesa…«
(Biljana Tanurovska Kjulavkovski, iz programa festivala LocoMotion, Skopje)

Praksa sodobnega plesa je v balkanski regiji (še vedno) v krhki, razvojni fazi in terja takojšno angažiranost in sodelovanje vseh vpletenih struktur. Še vedno se izvaja s pomočjo neodvisnega nevladnega sektorja, občasna sodelovanja z državnimi inštitucijami pa so redka. Po skoraj dveh desetletjih izolacije in napačnih informacij je treba prevetriti postopke produkcije, sodelovanja in promocije in vsi vpleteni potrebujejo dobro mero znanja, jasnosti in pripravljenosti za spremembe. Spremembe v mišljenju na področjih umetnosti in kulture se odvijajo počasi, z roko v roki s počasnimi političnimi spremembami, od katerih so čedalje bolj odvisne. Vsem razvijajočim se prizoriščem in njihovim najaktivnejšim udeležencem so z neznatnimi odstopanji skupna ista pomanjkanja in težave; premikajo se v začaranih krogih opažanja potreb, negovanja prepoznanih potencialov ter končno priznavanja ovir in porazov, nato pa se spet zavejo svojih potreb.

Plesna akademija Nomad in njeni nasledniki
Plesna akademija Nomad (Nomad Dance Academy / NDA), regionalna platforma za sodobni ples, skuša neposredno posredovati na mnogo različnih ravneh: od izobraževanja mladih avtorjev, plesalcev in samoukov do nenehnega sodelovanja s tistimi, ki sprejemajo odločitve, in komunikacije z občinstvi. Toda v prvi vrsti je NDA razvojni model sodelovanja posameznikov in organizacij, ki sam poživlja svoje delovanje. Najzanimivejša poteza projekta je njegova pripravljenost na spremembo dejanskega stanja na tem področju in v dolgoročnem pogledu so njegovi najpomembnejši dosežki metode organiziranja in sprejemanja odločitev, ki jih je ta projekt ustvaril. Upirajoč se potrebi kapitalistične logike po doseganju najcenejših učinkov za neko ceno je projekt uvedel nove modele nehierarhizirane, necentralizirane strukturne in komunikacijske organizacije. Eden glavnih interesov NDA v letih 2006 in 2007 je bil ustvariti serijo promocijskih strategij kot osnovo za razumevanje plesa. Iz teh dejavnosti se je skoraj hkrati razvilo pet festivalov sodobnega plesa. Nekateri od njih pomenijo prvi poskus promocije sodobnega plesa v državi, v kateri se odvija festival. Festivali, ki so nastali na pobudo NDA, so Antistatic (Sofija), Kondenz (Beograd), LocoMotion (Skopje), Pleskavica (Ljubljana) in Zvrk (Sarajevo).

Od vsega začetka smo imeli organizatorji teh festivalov skupen cilj, namreč promocijo sodobnega plesa, ki naj bi ga predstavili kar najširši publiki, hkrati pa smo uvideli tudi potrebo po razmisleku o možnih položajih in vlogah festivala v tem zgodovinskem trenutku. Vsak od omenjenih festivalov ima samostojen program, ne promovirajo enotnega pogleda na estetiko in razvijajo se v različnih smereh v skladu s specifiko lokalnih kontekstov in občinstev.

Spreminjanje sistema s spreminjanjem sebe
Zastavlja se vprašanje, ali neodvisne iniciative, projekti in sodelovanja lahko spremenijo sistem, katerega del so, in če je temu tako, kako lahko to dosežejo. Morda pa je še zanimivejše vprašanje, kako naj bi neodvisne iniciative hkrati s spremembo sistema, katerega del so, spremenile tudi sebe. In kako dolgo si bomo še lastili privilegij, da se strukturnih sprememb lotevamo »od zunaj«, mahajoč z zastavo spreminjanja družb, khrati pa sami ostajamo imuni za spremembe?

Retorika mednarodnih in nacionalnih investitorjev oziroma pokroviteljev ter modeli sodelovanja, ki izvirajo iz te retorike, ožijo prostor za resnične naložbe in raziskovanje, zato jih je nujno treba preoblikovati. Zanašajoč se na besednjak prijavnic se oklepamo zastarelih in obrabljenih pojmov »mobilnosti«, »vidnosti«, »vzdržljivosti«, »mreženja«, »izmenjave«, »vrednotenja« itd. kot okvira za naše dejavnosti. Če ne bomo podvomili v te izraze oziroma se ne bomo vprašali o njihovih resničnih pomenih v konkretnih regionalnih kontekstih, ne bomo razumeli dejanskih potreb in se ne bomo mogli sistematično odzvati na lastno delo.
Na sodobnih umetniških prizoriščih na Balkanu sta »mobilnost« in »izmenjava« zelo cenjeni potezi pri vsakem projektu, saj obetata, da bo do procesa učenja ali nasprotovanja in emancipacije prišlo na obeh straneh izmenjave. V praksi je izmenjava videti takole: čim večje je število mednarodnih gostov na mednarodnem dogodku, večje so možnosti, da bo dogodek dobil veliko finančno podporo. Neki umetnik(-ca)/teoretik(-čarka)/producent(ka) pride na festival/konferenco/srečanje, ostane samo toliko časa, kolikor je potrebno za izvedbo načrtovanih aktivnosti (običajno predstave ali predavanja), in izčrpan(a) odide, kajti poleg učinkovite izvedbe svojega dela v prostem času skuša spoznati tudi kraj in ljudi. Utrujen(a) se vrne domov ali odpotuje kam drugam in šele nato domov, še bolj izmučen(a). V kontekstu, kamor je odpotoval(a), ne more imeti nikakršnega resničnega vpliva, ker tega ne dopuščajo ne časovne ne delovne omejitve. Na obiskano mesto torej ni imel(a) nobenega vpliva, prav tako pa nekega pomembnejšega vpliva ne more imeti niti v lastnem kontekstu, kajti večino časa preživlja na »izmenjavah«. Kako lahko torej ohranimo kontinuiteto, ko pa se vsa prizadevanja in možni učinki drobijo v neskončnost? Če temu dodamo še geopolitično osredotočenost nekaterih pokroviteljev, se lahko heterogenost možnih interesov kmalu konča v slepi ulici, ne da bi se lahko vprašali o resničnih učinkih in pomenu tega, kar počnemo.

Festivala Antistatic in LocoMotion
Festival Antistatic, ki ga od leta 2008 vsako leto aprila organizirajo v Sofiji, predstavlja niz mejnih projektov in najprodornejših avtorjev mlajše generacije z očitnim interesom za multimedije in za vprašanja estetike in politike plesa. Kot pravijo organizatorji, je Antistatic »izjava proti inerciji«. Namensko izmikanje mainstream kulturi in ustvarjanje specifične niše za predstavljanje »radikalnih« in resnično novih predlogov dajeta festivalu Antistatic zelo specifičen položaj na bolgarskem prizorišču.
Na začetku je bila skupna ambicija festivalov, ki so nastali na pobudo NDA, vključitev širše publike, hkrati pa tudi preseganje pričakovanj te širše publike, kajti ambicija je temeljila na prepričanju, da je informirano, zavzeto in kritično občinstvo [gonilna?] sila vsakega prizorišča skupaj z njegovimi dejavnimi udeleženci.

Umeščanje dejanskih festivalov na regionalni zemljevid podobnih dogodkov je ena najpomembnejših nalog. Ali svoje delo istovetimo s podobnimi obstoječimi dogodki na tem zemeljevidu, in če je temu tako, kako? Ali sledimo podedovani logiki reprezentacije in kako razumemo posledice tega samopozicioniranja? Ali sprejemamo pravilo igre, ki pravi, da je število gledalcev merilo našega »uspeha«, ali pa nas bolj zanima ustvarjanje skupnega prostora? Kakšne so naše organizacijske ambicije, kar zadeva občinstvo? Ali privzemamo frazo »razvijanje občinstva« in zanemarjamo heterogenost publike? Ali res menimo, da občinstvo ni dovolj razvito? Kakšne prostore sodelovanja in soudeležbe lahko ustvarimo za občinstvo?
LocoMotion, festival sodobnega plesa v Skopju, ki ga organizira Lokomotiva, ponuja izbor delavnic, razprav in predstav. Letos se podnaslov festivala glasi »Prostor za dialog« in celo v uvodnem besedilu nas selektorji nagovarjajo s položaja nekoga, ki si zastavlja nevarna vprašanja o naravi in smislu lastnega dela. Sebe umeščajo na stran, o kateri zastavljajo vprašanja, kar pomeni pomemben premik glede na prejšnjo paradigmo, ko je bil festival predstavljen kot subjekt z znanjem, občinstvo pa kot subjekt brez znanja, ki bi se moral od festivala kaj naučiti. Tradicionalno tako LocoMotion kot tudi Antistatic zagotavljata prostor za regionalne in mlade lokalne avtorje ter jim omogočata, da predstavijo svoje trenutno delo in se srečajo z občinstvom.
Festivali, ki so nastali na pobudo NDA, se zavestno lotevajo ustvarjanja neprestižnih, nezvezdniških okvirov, ki se zoperstavljajo ekskluzivnosti, tako da vztrajajo pri kritičnih pozicijah umetnikov in del ter tako vključijo občinstvo, namesto da bi sebi in publiki ponudili »paket uspeha«. Ta v nekem smislu radikalna pozicija ne komunicira s številnimi občinstvi, zato to, kar počnemo, ne bo nikoli množično popularno, kot so popularni večji inštitucionalni festivali. Kljub temu pa sledimo njihovim modelom (reprezentacije, parade dokončanih del, konceptualnim in organizacijskim modelom itd.), vendar smo brez številnih občinstev in pokroviteljev obsojeni na to, da to počnemo v mnogo manjšem obsegu.

Guido Reimitz, ustanovitelj enega največjih festivalov sodobnega plesa na svetu, je dejal: »Festival je kot umetnina; povezan je s selektorjevim egom, močjo in umetniško identiteto in bi verjetno moral imeti vse lastnosti predstave.« To misel bi rada izzvala z naslednjimi vprašanji: Kakšen festival? Kakšna moč? Kakšna predstava?
Kondenz, beograjski festival sodobnega plesa, gosti dela, ki raziskujejo naravo plesa kot takega, njegovih možnih meja in pomenov, ki niso nikoli nespremenljivi, in se nenehno sprašujejo: »Je tudi to lahko ples?« Kondenz organizirajo vsako leto v drugem terminu in na drugem prizorišču v Beogradu in njegovo občinstvo šteje približno tristo ljudi, večinoma študentov in mladih kulturnih delavcev iz Beograda, kar pomeni, da tu nekako »pridigamo tistim, ki so se že spreobrnili«. Medtem ko pišem tole besedilo, pripravljamo tretjo izdajo festivala Kondenz. Festivalski proračun se iz leta v leto drastično manjša, nespremenjena pa ostaja pozornost medijev in občinstva.
Državni delež v proračunih Kondenza in LocoMotiona znaša približno 3.000 evrov na festival, pa še ta vsota je vsako leto manjša. Ponovno bomo morali razmisliti, ali se sploh hočemo igrati to igro, kaj je resnično lahko naš prispevek in ali lahko kontekstualiziramo svoje delo.
Po treh letih menimo, da smo dosegli prej zastavljene cilje; naša vprašanja so se s spremenjenimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi okolji izčrpala. Kakšne vrste festival sodobnega plesa je lahko (oziroma lahko postane) relevanten v času terorizma in Youtube?

Dragana Alfirević je programska koordinatorka STANICE – Servisa za sodobni ples Beograd in selektorica festivala Kondenz.

 

 

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Metelkova 6
1000 Ljubljana
Slovenija

Tel.: (01) 431 31 22
        (01) 431 53 48
Fax.: (01) 431 31 22
info@maska.si