UVODNIK

Študija raziskuje umetniške fenomene sodobnega gledališča in performansa. Zasnovana je izrazito interdisciplinarno; tako pojmovni register kakor tudi ključne teoretske nastavke črpa iz nekaterih temeljnih humanističnih ved, predvsem iz antropologije, lingvistike in filozofije. Knjiga je sestavljena iz treh delov, vsak del pa iz več poglavij.

V prvem delu se avtor posveti trem pomembnim teoretskim paradigmam, ki so bistveno vplivale na razvoj gledališča in sorodnih uprizarjalnih praks v drugi polovici dvajsetega stoletja: antropološko, performativno in gestično gledališče. Antropološko gledališče, zlasti tisto, ki ga je prakticiral in teoretsko opredelil E. Barba, avtor sooča z nekaterimi klasičnimi antropološkimi koncepti (npr. »telesnimi tehnikami« M. Maussa, »družbeno dramo« V. Turnerja, teoretskimi prijemi Cl. Lévi-Straussa itn.). V tem kontekstu razvije tudi kritično branje ritualističnih teorij gledališča, od t. i. »ritualne hipoteze« skupine iz Cambridgea (Harrison, Murray, Farnell, Graves) do »ritualno-gledališkega performansa« R. Schechnerja, kot tudi pojma »energija« v antropološkem gledališču. Temu sledi izvirna Milohnićeva teorija performativnega gledališča, ki izhaja iz t. i. »speech acts theory« J. L. Austina. Tretja avtorjeva zastavitev je nastala na osnovi poglobljenega študija Brechtove teorije igre, zlasti pa analize pojma gestus.

V drugem delu knjige avtor odpre vprašanje (a)političnega v gledališču. Najprej razpravlja o Brechtovem epskem gledališču in pojmih, kot so »potujitveni učinek«, »historizacija« itn., v drugem delu poglavja pa analizira izbrane primere (Horvat, Janša, Berger) sodobnih postbrechtovskih predstav v Sloveniji. V naslednjem poglavju razpravlja o političnosti (domnevno apolitičnega) gledališča mlajše generacije slovenskih režiserjev na prehodu iz 80. v 90. leta prejšnjega stoletja. V zaključnem poglavju tega dela knjige sledimo analizi dosežkov novejšega – in, kot kaže, čedalje bolj vplivnega – koncepta »postdramskega gledališča«, kot ga je v istoimenski študiji razvil H.-T. Lehmann.

V tretjem delu Milohnić analizira izbrane primere aktivističnih in umetnostnih praks, za katere uporablja skovanko »artivizem«. V naslednjem poglavju to tematiko, ki je izrazito politična, razširi na analizo specifičnega razmerja med umetnostjo in pravno sfero. Sklepno poglavje je posvečeno učinkom konceptualnega projekta preimenovanja treh umetnikov v Janeza Janšo. Avtor ta projekt analizira v luči umetnostnih praks, ki prihajajo navzkriž z nekaterimi zakonskimi določbami in tako raziskujejo, do kod sega »siva cona« t. i. svobode umetniškega izražanja v družbah, ki so utemeljene na vladavini prava in doktrini človekovih pravic.