UVODNIK

Pričujoča knjiga intervjujev je izbran in dopolnjen »odpadni material«, ki je nastajal v letih 2002–08 v raziskavi fenomena kuratorja za sodobno umetnost, v kateri sem poskušala opredeliti ta mladi, še neraziskani poklicni profil in njegovo vlogo v delovanju področja sodobne vizualne umetnosti. Ker gre za precej specifičen profil, pri umetnosti pa že prislovično za zelo posebno področje s skrajno svojstvenimi zakonitostmi, ekonomijo in mitologijo, o nekem ustaljenem orodju, ki bi bilo kar à priori primerno za takšno delo, ni bilo govora. Intervjuje kot primerno metodo za raziskovanje sem tako izbrala najprej skoraj intuitivno, v stiski, ko nisem vedela, kako nadaljevati začeto raziskavo, potem ko mi je prvi princip raziskovanja nekako odslužil. V prvi fazi sem se lotila nekakšnega usmerjenega pregledovanja in »prebiranja« zgodovine umetnostnega področja, s katerima sem prakso razstavljanja sodobne umetnosti poskušala oskrbeti z neko osnovno logiko in razumevanjem, kaj jo strukturira, sploh ker naj bi hkrati – vsaj idealno gledano – na nadaljnje napačno izpeljevanje to imelo tudi zaviralen učinek. Recimo, da sem poskušala narediti nekakšno sestavljanko pomembnih momentov za razstavljanje sodobne umetnosti in kuratorja iz zgodovine, ki bi vzpostavila dovolj kompleksno sliko protopraks, da bi se na robovih, vsaj v sivinah in obrisih, že nakazovala tudi potencialna logika nadaljnjega razvoja.

Ko se je zdelo, da se je zgornji, sicer plodni, princip izčrpal in ne daje več rezultatov, pa so začeli nastajati intervjuji. Prvi morda niso bili najbolje zasnovani in izpeljani, s časom pa sem dobila občutek, kako si z intervjujem lahko najbolje pomagam, ter ga začela uporabljati zelo premišljeno in usmerjeno, kot temeljito in tudi dokaj precizno orodje, ki lahko bistveno pomaga k razrešitvi nekega prav določenega vprašanja, pojasnitvi konkretno nečesa slabo razumljivega ali nerazumljivega, prinese dodatne informacije, kjer se te zdijo pomanjkljive, ipd. Ko sem vsaj za silo osvojila medij, so tako intervjuji začeli nastajati po ustaljenem, identičnem principu: ko sta se pojavila neka tema ali problem, za katera se je zdelo, da bosta zahtevala temeljitejše raziskovanje in poglobitev, sem začela iskati sogovornika, od katerega sem o tem lahko pričakovala najtehtnejše odgovore; o nekem konkretnem dogajanju, ki sem ga »vzela v obdelavo«, sem se vedno skušala pogovarjati s čim bolj neposrednimi akterji. In tako so se potem nabrala vsa ta velika imena, ki so danes v knjigi, kjer sem se, na primer, o zgodovini in nastanku kuratorstva pogovarjala s ključnimi pionirji dejavnosti, kakršna sta Harald Szeemann ali Pierre Restany. O političnosti razstav s kuratorji, ki globalno najvidneje zagovarjajo politični potencial razstavljanja, kot so Vasif Kortun, Hou Hanru ali Charles Esche. Zaradi zapletenosti odnosa med umetnikom in kuratorjem sem se pogovarjala tudi z umetniki, ki so na kakršenkoli način povezani s kuratorstvom, na primer z Danielom Burenom, anonimnim umetnikom/Walterjem Benjaminom ali Damienom Hirstom. Itd.

Intervju kot medij je dokaj hitro pokazal svoje specifične slabosti in prednosti – včasih celo hkrati. Izjemno zoprno se je bilo cele dneve pripravljati na neki intervju in dobesedno potovati za intervjuji po svetu, da bi ti potem sogovorniki, ki so prej zmenek večkrat potrdili, pokazali vrata, češ da imajo, recimo, ravni tisti dan toliko dela, da te ne morejo sprejeti. Nekateri niso želeli avtorizirati urejenih prepisov intervjujev, kar pomeni, da je praktično že do konca narejen intervju kot podporno in dokazno gradivo v raziskavi v bistvu povsem neuporaben in tudi ne more biti objavljen. Dejstvo, da so ob avtorizaciji sogovorniki izrezovali nekatere, vsaj po mojem mnenju, celo najbolj zanimive dele, pa se je hitro pokazalo kot sploh neizbežno in nekaj, ob čemer res nima smisla izgubljati živcev. Še zlasti zato, ker gre prav pri tem za enega tistih momentov, ki ima hkrati tudi dobro stran in sem, vsaj pri določenih postavkah, na koncu veliko več kot iz dejanskih odgovorov sogovornikov dostikrat izvedela prav iz tega, kaj so namerno izrezali, kaj so naknadno olepšali in kako so to storili, ob kakšnih vprašanjih intervjuja niso avtorizirali ipd. Etika mi tako na žalost ne dopušča neposrednega citiranja neavtoriziranih delov, mislim pa, da lahko brez slabe vesti govorim o tem, da se je pri omenjenih praksah in posegih izrisal precej jasen vzorec tistega, kar je v kuratorskem govoru izpuščano in zamolčevano, kar mora ostati zunaj njihovega običajnega idealizirajočega diskurza in na kar kuratorji niso ravno ponosni.