Naročilnica

TOMAŽ TOPORIŠIČ: MED ZAPELJEVANJEM IN SUMNIČAVOSTJO (2004)

14.09.2006 |

Knjiga Med zapeljevanjem in sumničavostjo: razmerje med tekstom in uprizoritvijo v slovenskem gledališču neposredno odpira možnosti za navzkrižno preučevanje statusa teorije gledališča, formacij iz zgodovine gledališča in potencialnih kontekstualizacij gledaliških del (postopkov, institucij, dogodkov) v slovenski kulturi po letu 1950. Izhaja iz teze, da slovensko gledališče med poznimi 50. leti in koncem 90. let opredeljuje značilna razkolniška napetost med tekstocentrizmom in scenocentrizmom. Tekstocentrizem je poimenovanje za različne pristope zgodovine, fenomenologije, potencialnosti, hegemonij in moči modernističnega in postmodernega gledališkega teksta. Kot scenocentrizem lahko označimo heterogene in pluralne pristope zgodovine, eksistence ali hegemonije poznomodernističnega in postmodernističnega postdramskega (neverbalnega, fizičnega, ambientalnega, akcijskega, spektakularnega) gledališča.

S pomočjo teoretske platforme in iz nje izpeljane interpretacije natančno določenih in umeščenih zgodovinskih ali arheoloških slojev razlik znotraj slovenskega gledališča (a) od 50. let do konca 60.: od primata sodobne dramske pisave proti smrti literarnega gledališča, b) 70. leta: gledališče kot ritual in smrt literarnega gledališča, c) 80. leta: v objemu pogleda in besede in d) 90. leta: kriza teksta in »hegemonija heterogenosti«), knjiga vstopa v interpretacije spremenljivih interaktivnih odnosov gledališkega konteksta, gledališkega dela in možnih poetskih in ideoloških učinkov na predpostavljenih interpretacijskih slojih (zgodovinskih/arheoloških izsekih). Tako vzpostavlja taktiko navzkrižnega preiskovanja kulturnih in ideoloških identitet v polju slovenskega gledališča druge polovice 20. stoletja.

Tovrstno preiskovanje zgodovine, teorije in slovenskega gledališča po letu 1950 pelje k umeščanju in identifikaciji posebnih spopadov za identiteto, moč in vpliv v okviru slovenske kulture, ki jo je po eni strani zaznamovala dihotomija modernističnih hegemonij in postmodernističnih heterogenosti, po drugi konfliktno razmerje dramskega in postdramskega v gledališču, po tretji pa zakoličenje skrajnosti: estetskega in ideološkega. Avtorjeva izbira primerov (gledaliških del, kontekstov, avtorskih profilov, zgodovinskih usmeritev) se giblje v območju evolucij, revolucij in dekonstrukcij gledališkega dela v razponu od radikalnega modernističnega eksistencialističnega gledališča (na primer Oder 57) prek poznomodernističnih ali neoavantgardnih eksperimentalnih skupin (Pupilija Ferkeverk, Glej, Pekarna) do postmodernih eklekticizmov 80. let (režijske prakse Jovanoviča, Rističa, Pandurja in Živadinova) in pluralnih dogajanj konfliktnih ali nekonfliktnih heterogenosti dramskega in postdramskega gledališča v 90. letih (Meta Hočevar, Pandur, Betontanc, Kušej, Berger, Hrvatin, Živadinov). To je zgodovina, toda zgodovina, ki je teoretizirana, kar pomeni spuščena skozi interpretativne filtre sodobnih teorij, ki služijo preiskovanju teze o soočenju tekstocentrizma in scenocentrizma.

Tako postavljena problemska tematika pričujoče knjige zarisuje paradoksno zapletenost relativnega razmerja številnih obrobij (alternative, eksperimenta, razkrite ideologije) in razvijanega središča (visokega esteticizma, metafizike in skrite ideologije) v slovenskem gledališču po letu 1950; kaže torej, kako sta potekala dva velika vzporedna, pogosto konfliktna, procesa v slovenskem gledališču druge polovice 20. stoletja: na eni strani notranji boj okoli čutne pojavnosti modernega ali postmodernega gledališča med tekstocentrizmom in scenocentrizmom, na drugi zunanji kulturno.-medijsko usmerjeni boj med dramskim in postdramskim gledališčem kot spopad med dramsko ali tekstno prikritostjo ideologije in postdramsko ali scensko razkritostjo ideologije. Dramatičen konflikt visokega ekstatičnega esteticizma in akribijskega kritičnega ideologizma v veliki meri zaznamuje slovensko kulturo druge polovice 20. stoletja. Zato bi se lahko sklepna teza glede slovenskega gledališča druge polovice 20. stoletja glasila: gre za nedvoumen in neposreden dialektični materialni spopad med močjo in prevlado dramskega (eksistencialnega) in telesnega (performativnega, tj. postdramskega gledališča). Ta spopad se odigrava v številnih soočenjih: biti (tistega, kar je prisotno), subjekta (tekstne prakse, tistega, kar je odloženo) in telesa (prodiranja materialnosti označevalca in stroja v idealitete teksta); oziroma v soočenju telesa in figure; govorice in krika; verbalne geste in ekspresivne behavioralne geste; sporočilne geste in performativnega dejanja. Predstave spopada med dramskim in postdramskim se danes sintetično umeščajo v spremenljiva eksperimentalna izvajanja sredi sveta medijev in sveta teoretskih pluralnosti/heterogenosti.

TRANSFORMACIJE 14
Slovenska izdaja.
Redna cena: 16.28 EUR
25 % popust za naročnike Maske: 12.21 EUR
Cena vključuje DDV. Poštnina ni vključena v ceno.

cela vsebina

Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost
Metelkova 6
1000 Ljubljana
Slovenija

Tel.: (01) 431 31 22
        (01) 431 53 48
Fax.: (01) 431 31 22
info@maska.si